Ištvan se zopet poglablja v črno plat in študira kako bi, če bi in kako bi, če ne bi.. Za začetek, če je smisel življenja visenje v mreži in piknik z mravljico, potem bi bil ves vesel, da je temu tako in danes sploh ne bi jamral o ničemer, ampak bi se lepo vlegel med dvema drevesoma ter mirno meditiral do konca svojih dni. Vendar sem uvidel, da temu ni tako. Zato je padla ideja o preselitvi na drugi konec sveta. Havaji se mi zdijo zelo vredu, vendar me moti to, da obiski piratov vedno prinesejo rum na otok in se vse začne zopet znova. Tudi drugi eksotični kraji imajo podobne težave, saj je vsakem določen praznik, da si človek spije kupico ali dve. Bližnji kraji mi ne dišijo preveč, saj so zmeraj preblizu doma, pa da ne omenjam rojstne dneve ali pa nogometne zmage, ki dajo zopet povod. Zato vidim edino rešitev v verski zamenjavi okolja. Muslimansko prebivalstvo tako ali tako ne sme konzumirat rujne kapljice, zmag v nogometu tudi ni velikih, edino kar bi lahko dobil je kak metek v nogo, kar pa sem že navajen na bolečine v tem delu okončin, to tudi ni takšen problem. Seveda pa bi se mogu v tem primeru ustrezno preimenovati, nekak v smislu Mateh Al-Sekorad, kar pa je zanemarljivo glede na to kakšnih kaotičnih situacij bi se rešil. In če potegnemo črto pod vse kar sem napisal, se nanadoma spomnem, da sem začel s črno barvo, zato si grem raje kupit novi Playstation, ki je tudi črne barve. Saj vem, da ga za Dedka mraza ne bom dobil, ker baje nisem bil dovolj priden. Biti večni otrok pa tudi nekaj šteje.

Vaš Ištvan Ferkeš