V soboto, 15.decembra, so v Kulturnem domu Krško pripravili koncert klarinetov Clarifour, o tem smo že poročali tudi na ePosavje, med drugim pa si lahko tukaj ogledate in slišite prijetne melodije izpod 40 prstov. V nadaljevanju novice tokrat objavljamo recenzijo koncerta klarinetov Clarifour izpod prstov Dejana Učakarja:

15. december 2007 ne bi bil prav nič poseben dan, če nam ne bi v krškem Kulturnem domu štirje klarinetisti kvarteta Clarifour obarvali večer s pisanimi zvoki ubrane harmonije. Za predjed nam je bil ponujen Paganinijev Capriccio. Navihan, hudomušen in vedno virtuozen, ponujen v dokaz, da Paganinijeva domena ni, nujno in izključno, le violina. Poustvarjen je bil spretno, usklajeno in domiselno.
Sledili so znani plesi iz Smetanove Prodane neveste, ki smo jih v tej obliki v Krškem slišali prvič. Bogastvo Smetanove vihrave orkestracije je težko preliti v tako ozko komorno zasedbo, zato je včasih priredba izgubila čar in predvsem polnost izvirnika. Tega pa ne moremo reči za klarinetiste, ki so z vso vnemo in igrivostjo te ovire premagovali. Kot vedno tehnično briljantno, pri čemer je potrebno še posebej izpostaviti popolno enakovrednost bas klarineta pri zahtevnih tehničnih pasažah.
Hollowayeve variacije na temo Colonel Bogey, ki jo vsi vedno žvižgaje povezujemo s slavnim Mostom na reki Kwai, so skrivale več, kot ime obeta. Preko ekspozicije teme in neoromantične serenade smo padli v skoraj Beriojevsko sekvenco, ki je prijetno presenetila. Morda bolj namenjena glasbenim sladokuscem, kot začetnikom, pa vendar v dobro vseh. Tu se presenečenja ne končajo. Sprehod med skrajnostmi se nadaljuje, saj iz sekvence pademo v kvazi-baročno fugo, hitro preigramo tango (ki se spogleduje in poigrava z Mozartovim koncertom za klarinet, kot da ni bilo absurdov že dovolj!) in se vrnemo v klasični rondo. Da misli ne ostanejo preveč neurejene, se za zaključek na hitro vrne uvodna tema, ki sklene ta rahlo kaotični krog.
Za prehod na lahkotnejši del so fantje uporabili Hiketickov Tango, ki pa bi lahko bil mirne duše tudi Piazzolin. Kvartet klarinetov se je tu izkazal za lepo rešitev, saj zven štirih inštrumentov istega spektra približa duha tangu tako ljube harmonike.
Zajadrali smo tudi v zakajene New Yorške klube in v njih prisluhnili spletu standardov “Ptička” Charleya Parkerja. Suvereno, čeprav bi morda lahko poslušalcem privoščili nekaj več tistega žlahtnega vibrata, ki ga v resni glasbi pri klarinetu ne želimo, jazz pa po njem hrepeni.
In kot da nas fantje niso že zadosti nagradili, so nas za zaključek popeljali še na pravo odisejado po Eolskem otočju skrito pod imenom Grška suita. Slišali smo vaško veselico, daleč od turizma in zahodne civilizacije. Ta se je priplazila med nas v delu imenovanem Funky z značilno hipnotičnim burdunskim basom in improvizacijo v vodilnem glasu. Nato jazzovski valček in za zaključek zapleteno zveneči virtuozni Klitis, ki pa navkljub misterioznem imenu pomeni le … “pesem”. Naj pa ta preprostost ne zavede, saj kot običajno v sebi skriva mnogo pasti, ki so jim kos le Odisej in njemu podobni.
Za dodatek in sladico so nam klarinetisti ponudili pravega Piazzolo, morda kot hommage Hiketicku. Slastno in okusno. Peter Gabrič, Sandi Franko, Sebastjan Borovšak in Robert Pirc so se zopet predstavili kot mojstri serviranja glasbenih dobrot. Priznati moram, da je dišalo po še.

Dejan Učakar, Krško, 16.12.2007