Živel je mali Ego. Rodil in odraščal je v malo večji vasi, kjer je spoznal vse lepote kmečkega življenja kot tudi prve prave prijatelje. Ko je Ego zrasel, so mu doma dopovedali, da je šola resna zadeva in zato se je odpravil v svet s knjigami na hrbtu. Šola šla je vredu, medtem si je nabral vrsto novih prijateljev in prijateljic. Vsi so ga imeli zelo radi in v tem času je Ego še bolj zrasel. Začel se je resno ukvarjati z žigolovstvom in se ni brigal za duše nežnih ljudi. Vendar mu to še ni bilo dovolj, zato je rad zahajal v družbo ljudi, ki so mu dajali dodatne vitamine za rast. Tako je zopet Ego rasel in rasel dokler ni neke usodne noči zagledal nekega čufta in se močno zamislil. Tek življenja se je ustavil, prevrnil in začel obračati na drugo stran. Tako je Ego prenehal rasti ter končno se je lahko komot spravil v svoj športni avto in se sam odpeljal domov. Do doma ni nikoli prišel, saj ga je na cesti prehitela Matilda, zato je Ego zapustil svet poln kurb in čudnih tipov ter sprostil malo Ega za vse ostale, ki bi hoteli imeti isto ime, a je bilo prej zasedeno. Ego si je zaslužil večni počitek, vendar v naših srcih še vedno ostaja njegov spomin na njegove najboljše dni. P.S. zgodba je napisana dvojiškem sestavu – dva avtorja, dve glave, 20 prstov, vsak po nekaj besed … za vse skupaj pa se klanjam Hotkovskemu iz Vrhjevega Vrha.

Ištvan Ferkeš