»Še predn je puba dubo mamim blagoslov, še predn je dubo šop gnara, še predn je šo čez vrata v svet, sem ga nagnal k sosedi po mleko. Vete kak je tu pr nas, živine je tak vlko, da se ne splača jet v štalo po šalco mleka za mačke. Ku se gre v štalo, se gre za tak dugo, dok se vse ne podoji, tu pa traja dugo. Tak da zvečer rajši hudmo k sosedi po šalco mleka, si spruti še malo napašem oči, vete kak, Francko vidim vsak dan, sosedovo dekle pa je še mlado, pa fejst lušno. Celo samska je, al ma pa malo dete, čeprav noben ne ve s kum, živi pa tud sama … Malo je potrajalo al pršo puba nazej domu, ga malo pobližje pogledam, i ka ni bil ves mlečn okul vust, v rokah pa neč. Pa mi ni dalo mera, tak da sm ga mugo vprašati ka zaboga je delal. I ka ti ni mulec naredo pizdarijo pravo: on namesto, da bi prneso mleko domu v kantici, se je rajši tam prklopo na zizo. Stu mu bugof, ta bo še pravi ….«

Ištvan Ferkeš