Milena Zupančič in Tadej Golob v Valvasorjevi knjižnici Krško

Milena Zupančič in Tadej Golob v Valvasorjevi knjižnici Krško Foto: Valvasorjeva knjižnica Krško

V četrtek, 11. oktobra, sta v Valvasorjevi knjižnici Krško gostovala slovenska igralka Milena Zupančič in avtor njene biografije Kot bi Luna padla na Zemljo Tadej Golob. Direktorica knjižnice Urška Lobnikar Paunović je v pozdravnih besedah izrazila veselje, da sta tako izjemna človeka združila moči ob knjigi in da lahko bogati življenjski zgodbi Milene Zupančič prisluhnemo tudi v Krškem.

V pogovoru z bibliotekarjem Vilkom Planincem je Zupančičeva številnim obiskovalcem povedala marsikaj zanimivega iz svojega bogatega igralskega življenja, Tadej Golob pa je podal nekaj drobcev iz nastajanja biografije.

Milena Zupančič je med drugim je spregovorila o tem, kako ji je čustveni spomin pomagal pri študiju različnih vlog, da je sprejemne izpite na akademijo opravila v prvem poskusu, saj si je študija igralstva neizmerno želela, vendar je morala iz neznanega razloga le tega skupaj z ostalimi kolegi v generaciji opraviti še enkrat, o naklonjenosti življenju v domačem kraju, o njeni vlogi, ki jo je imela kot ambasadorka Unicefa, o izkušnjah s smrtjo in odnosu do pokopališč, kot prostoru umirjenosti, ki jih rada obiskuje, kamorkoli po svetu potuje.

Obiskovalce je navdušila tudi z različnimi anekdotami iz študentskega in tudi kasnejšega igralskega življenja. Že v času študija je bila večkrat nagrajena, kar ji je odprlo vrata v različna slovenska gledališča. Njena prva zaposlitev v ljubljanski Drami je sicer trajala le nekaj dni, saj si je premislila in se raje preselila v Mestno gledališče. Zupančičeva meni, da je bila to dobra odločitev, saj je v MGL-ju dobivala precej pomembnejše vloge, kar je za mladega igralca zelo pomembno.

V pogovoru se je spomnila tudi ljudi, ki so pomembno vplivali na njen razvoj, predvsem profesorice na akademiji Vide Juvan in Lojzeta Filipiča. Pri njenem delu so jo tako spoznali tudi filmski režiserji, posebej pomemben je bil Matjaž Klopčič, ki je leta 1973 režiral film Cvetje v jeseni. S tem filmom je postala prepoznaven obraz v Sloveniji in tudi po Jugoslaviji. Film je bil celo tako popularen, da sta s soigralcem Poldetom Bibičem postala kar »darilo« za nevesto na neki poroki. Že med snemanjem se je ekipa dobro razumela z domačini. Drugače je bilo pri snemanju filma Vdovstvo Karoline Žašler v Sladkem vrhu, saj domačini filmski ekipi najprej niso bili najbolj naklonjeni, kasneje pa so dobro sodelovali in tudi statirali pri filmu. Zupančičeva je v svoji karieri sodelovala s številnimi gledališči po tedanji Jugoslaviji in prejela veliko nagrad na različnih festivalih.

Vilko Planinc
Valvasorjeva knjižnica Krško

FOTOGRAFIJE (9)


Poglejte tudi

Pošljite novico