Grad Šrajbarski turn zanimiv tudi za Avstrijce (FOTOGRAFIJE)

Grad Šrajbarski turn zanimiv tudi za Avstrijce (FOTOGRAFIJE) Foto: Doroteja Jazbec

Območje propadajočega gradu Šrajbarski turn je od leta 1999 z odlokom razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena. In za koga, če ne za kulturno usmerjene zanesenjake domačega okolja, se spodobi, da storimo, kar je v naši moči, da vdihnemo vsaj malo življenja leskovškemu gradu.

»To je bolečina krške občine. Je objekt, ki ima zgodovinsko vrednost in zgodbo, a kljub temu žalostno propada,« je že pred tremi leti za Delo dejal župan Občine Krško, Miran Stanko. A če že propada grad fizično, ne bi bilo potrebno, da življenje okrog le-tega usiha tudi kako drugače.

Prav zato smo se v Kulturnem društvu Leskovec pri Krškem pozitivno odzvali izkazanemu interesu avstrijskih zgodovinarjev, ki jih je zadnjo soboto aprila pot pripeljala v Posavje. Čeprav so na krški občini naleteli na gluha ušesa glede organiziranega ogleda gradu, ki je nazadnje služil kot bivališče socialno šibkejšim, iz njegove okolice, so bili člani zgodovinskega društva odločeni, da vendarle pobliže vidijo, kar sicer iz njihovega poklicnega poznavanja preteklosti dobro poznajo. Grof Anton Alexander von Auersperg, znan bolje pod psevdonimom Anastasius Grün je bil namreč avstrijski pesnik (tudi politik, državnik in prevajalec), ki je odraščal na očetovem Šrajbarskem turnu. Društvo avstrijskih zgodovinarjev je tudi zaradi nacionalne povezanosti z leskovškim gradom izrazilo veliko zanimanje za to kulturno dediščino, zato je Lidija Vindiš-Roesler našla pot do nas.

Predsednik Kulturnega društva Leskovec pri Krškem Janez Kerin je ugodil njeni skromni prošnji, da bi si »po pokošeni stezi ogledali vsaj mavzolej« ter presegel pričakovanja, kar je Vindiš-Roeslerjeva, rojena Ptujčanka, večkrat poudarila v duhu navdušenja in hvaležnosti za gostoljubje in ustrežljivost. Vodička slovenskih korenin, ki je sicer razpeta med Avstrijo, Madžarsko, Slovenijo in Nemčijo, je tako ob pomoči leskovških kulturnikov uspela približati tudi drug vidik posavskih gradov, katerih stanje variira od programsko bogatih in lično urejenih ter obnovljenih (Brestanica, Brežice, Mokrice, Sevnica), pa do takih, ki jih neusmiljen zob časa pošteno najeda in obenem niso deležni obravnave, kakršno bi si glede na bogato (pol)preteklo zgodovino tudi zaslužili (Bizeljsko, Šrajbarski turn).

Sprejem avstrijskih zgodovinarjev se je pričel pred leskovškim gradom, kjer je Špela Sečnik poskrbela za predstavitev zgodovine gradu, čemur se je posvetila v svojem diplomskem delu Kako so živeli na Šrajbarskem turnu, njena mama Marinka Sečnik pa je poskrbela za prevajanje gostom. Pot, ki je zgledno očistil Janez Olovec, je turiste vodila do mavzoleja, kjer je Lidija Vindiš-Roesler povedala nekaj besed o počivališču Antona Auersperga (katerega arhitekt je prav tako Avstrijec Konrad Lueff) in o prijateljevanju z našim pesnikom Francetom Prešernom, nato pa je Mojca Pacek v nemščini prebrala Auerspergovo pesem, v kateri izraža svojo ljubezen do dežele Kranjske, in njegov Nekrolog Prešernu, s katerim je bila Prešernova veličina prvič predstavljena v širšem evropskem prostoru. Obiskovalci so slišali tudi Prešernovo nemško pisano pismo Auerspergu, v katerem ga prosi za nakup šrajbarskega vina, ki je med ljubljanskimi poznavalci žlahtne kapljice slovelo kot odlično vino, ter prevod besedila slovenske himne v nemščini.

Skupina 80 turistov je nato vedrega razpoloženja, zahvaljujoč tudi hudomušnim vrsticam Anastazija Grüna in Franceta Prešerna, v Vinski kleti Krško degustirala dolenjskega posebneža – cvička ob pripravljenem prigrizku izpod rok leskovških kulturnic. Ogledali so si še razstavljene izdelke skupine za ročna dela, ki deluje v sklopu KD Leskovec pri Krškem, nekatere pa tudi odnesli preko meje, v svoje domove.

Slabo uro trajajoč program je bil resda kratek in strnjen, zlasti ker je avstrijske zgodovinarje pot vodila naprej, v Posavski muzej v Gradu Brežice, ponudil pa jim je vse tisto, česar so si v naši občini zaželeli. Leskovški kulturniki smo jim pripravili sprehod skozi zgodovino, točno na lokaciji, ki nosi v sebi bogate zgodbe, sprehod v okolici kompleksa Šrajbarskega turna in v zaključnem delu nekaj za okrepčilo in nekaj za dušo. Medtem ko je dramska sekcija gostovala v Srbiji s predstavo Žalujoči ostali, nas je bilo prisotnih sedem članov leskovškega kulturnega društva in vsak je dodal svoj del k skupnemu cilju sobotnega popoldneva: prikazati naš kraj zanimiv, gostoljuben in prijazen za domače in za obiskovalce, in po zahvalah sodeč nam je uspelo, da so gostje zapustili grajski košček Leskovca s prijetnimi vtisi.

Vsak gost, vsak turist, vsak obiskovalec šteje. Zlasti, če bo o pozitivni izkušnji v naših krajih spregovoril še ostalim. V društvu verjamemo, da lahko na tak način privabimo vse več interesentov, ki si leskovški grad želijo ogledati – ne zaradi samega stanja, v kakršnem se (žal) nahaja, temveč zaradi neprecenljive kulturne in zgodovinske dediščine ter široke spremljajoče ponudbe, ki jo lahko približamo gostom. Naj služi zapis poleg spomina v besedi in sliki na prijetno slovensko-avstrijsko prijateljstvo tudi kot opomnik pristojnim, da se počasi že nekaj premakne v smer, ki bi Šrajbarskem turnu napovedala svetlejšo prihodnost.

Podatek, da že to soboto prihaja še en avtobus obiskovalcev iz sosednje države, pa najbrž ne potrebuje dodatnih pojasnil, kakšen učinek ima gostoljubnost in trud domačinov (prostovoljcev!), da kulturno dediščino spretno prepletemo s sodobnostjo in ponudimo karseda raznolik turistični bonbonček…

D.J., Kulturno društvo Leskovec pri Krškem

FOTOGRAFIJE (15)


Poglejte tudi

Pošljite novico