2. april - svetovni dan zavedanja o avtizmu
Timotej je star 4 leta in naravnost obožuje vlake. Z njimi se lahko igra ure in ure, najraje jih razvršča po barvah in velikostih ali zamišljeno in zatopljeno vrti njihova kolesa. Če se mu približa vrstnik in se poskuša pridružiti njegovi igri, mu ni všeč. Takrat se razburi, se prične zibati naprej in nazaj ter spušča posebne zvoke, s čimer se nekoliko pomiri. Ko ga mama želi vzeti naročje, jo zavrne, saj ne mara objemov in telesnih stikov. Prav tako ne prenese sprememb ali presenečenj in tako joka, kriči ter se težko pomiri, če se po kosilu, kot je sicer navajen, ne more igrati z vlaki, temveč starši želijo početi kaj drugega.
Osebe z avtizmom imajo nekatere skupne značilnosti, hkrati pa se med seboj zelo razlikujejo. Pri nekaterih so določena vedenja zelo očitna in izrazita, pri drugih jih lahko opazimo v blažjih oz. manj izrazitih oblikah.
Timotej ima avtizem. Osebe z avtizmom imajo nekatere skupne značilnosti, hkrati pa se med seboj zelo razlikujejo. Pri nekaterih so določena vedenja zelo očitna in izrazita, pri drugih jih lahko opazimo v blažjih oz. manj izrazitih oblikah. Danes tako govorimo o spektroavtistični motnji oz. o kontinuumu avtistične motnje, kar pomeni, da so simptomi lahko prisotni v najrazličnejših kombinacijah in intenzivnostih. Avtor Carr v svoji knjigi Child and Adolescent Clinical Psychology uvršča avtizem med pervazivne razvojne motnje, za katerega so značilne težave na področjih komunikacije, socialnih stikov in imaginacije, zanimanja in dejavnosti oseb s to motnjo pa so zožena in stereotipna ter ponavljajoča. Tako osebe z avtizmom komunicirajo na drugačen način, govorno-jezikovni razvoj je običajno zakasnel. Z drugimi ljudmi vzpostavljajo odnose, vendar na svojski način.
Nekatere osebe z avtizmom ne vzpostavljajo stika z očmi, ne marajo telesnih dotikov, svoja čustva pa izražajo svojevrstno in v nenavadnih okoliščinah. Lahko se pojavljajo ponavljajoči se in stereotipni vzorci vedenja, interesov in aktivnosti, kar pomeni, da so lahko osebe preokupirane s posameznimi deli objektov, dnevnimi rituali in rutinami. Nekateri imajo lahko pridružene še druge težave (npr. motnjo pozornosti in koncentracije, specifične učne težave, težave v vedenju in čustvovanju) in potrebujejo intenzivno podporo vse življenje, medtem ko lahko drugi v odraslosti samostojno živijo.
Pogostnost avtizma je v zadnjih dveh desetletjih narasla za več desetkrat, kar ga uvršča med najhitreje naraščajočo razvojno motnjo, vendar še ni povsem znano zakaj.
Pogostnost avtizma je v zadnjih dveh desetletjih narasla za več desetkrat, kar ga uvršča med najhitreje naraščajočo razvojno motnjo, vendar še ni povsem znano zakaj. Tudi vzroki za pojav te razvojne motnje še niso povsem pojasnjeni. Strokovnjaki v splošnem menijo, da naj bi se avtizem pri posamezniku pojavil zaradi kombinacije genetskih dejavnikov in faktorjev okolja, nikakor pa ni posledica vzgoje ali odnosov v družini.
Gre za stanje, ki traja vse življenje, a s čim zgodnejšo obravnavo lahko dosežemo pomembno izboljšanje stanja. Pomembno je, da prepoznamo zgodnje znake in čim prej poiščemo pomoč. Po Mednarodni klasifikaciji bolezni (ICD 10) se lahko prve znake avtizma prepozna že pred dopolnjenim tretjim letom starosti. V prvem letu so ti znaki odsotnost čebljanja, socialnega nasmeha in vzpostavljanja očesnega kontakta, slabša neverbalna komunikacija (npr. neustrezna mimika obraza, odsotnost kazanja s prstom in drugih gest), manj socialnih interakcij (otrok npr. ne mara dotikov in objemanja), manjša čustvena izraznost itd. V drugem in tretjem letu starosti pa so znaki avtizma zlasti zaostanek ali nazadovanje v govorno-jezikovnem razvoju, neobičajna raba jezika, slabša odzivnost na svoje ime, šibka neverbalna komunikacija, prav tako otrok z avtizmom navadno preferira individualno igro, ne prepozna in se ne odziva na čustva drugih otrok, je pretirano občutljiv na zvoke in dotike, težko se prilagodi spremembam itd.
Diagnozo avtistične motnje postavijo strokovnjaki z različnih področij po natančnem in daljšem kliničnem opazovanju.
Diagnozo avtistične motnje postavijo strokovnjaki z različnih področij po natančnem in daljšem kliničnem opazovanju. V Sloveniji se diagnoza v povprečju praviloma postavi med 3. in 5. letom starosti. Starši se lahko v primeru suma na avtizem obrnejo po pomoč v razvojno ambulanto. Otroci s sumom ali potrjeno diagnozo avtistične motnje so nato napoteni na primer v Ambulanto za avtizem ali Inštitut za avtizem in sorodne motnje oz. k drugim strokovnjakom.
Drugačnost je izziv v vseh pogledih, vendar nas uči strpnosti in sprejemanja ter bogati naš vsakdan.
Osebe z avtistično motnjo so velikokrat nerazumljene, dojemamo jih kot drugačne in nenavadne. Drugačnost je izziv v vseh pogledih, vendar nas uči strpnosti in sprejemanja ter bogati naš vsakdan. Pomembno se je zavedati, da je vsak človek, ne glede na to ali ima diagnozo ali ne, nekaj posebnega, nekaj neponovljivega in edinstvenega.
Katja Posnic
Zdravstveno vzgojni center v Zdravstvenem domu Krško
