Epidemija miru, razumevanja, medsebojnega sodelovanja in pomoči.
PIŠECE V teh dneh smo že čisto navajeni na nov sistem življenja, ki si ga nismo sami izbrali, ampak so to za nas storili drugi in nam na nek način naredili veliko uslugo.
Že res, da tudi v naši družini nimamo vsi te sreče, da bi bili ves čas skupaj doma, saj policisti svoje delo še vedno opravljajo in posledično tudi mi občutimo skrbi, da kakšen bacil priroma do nas, a kljub temu ne dovolimo, da nas zajame strah. Verjamemo tudi v to, da imamo precej dobro odpornost, saj se trudimo živeti zdravo, torej čim bolj skladno z naravo in njenimi procesi. Uživamo čim več domače hrane, organizem krepimo z delom, dneve preživljamo zunaj in hodimo spat s »kokošmi«. Potrudimo se čim manj gledati televizijo, spremljamo le nujne informacije, ki so vezane na službene obveznosti in spremembe v šoli. Tiste, »pomembne« stvari v vsakem primeru prispejo do nas, pa če informacije iščemo ali pa ne.
Dneve preživljamo pretežno skupaj, torej v istem prostoru, kakor je bilo tudi pred tem stanjem, le da je sedaj veliko več smeha, drobnih pozornosti, pogovorov in ogromno manj nervoze, sitnarjenja, nestrpnosti in postali smo predvsem »tišji«. Sama kot mama nimam petkove evforije, da je treba oprati kupe perila, ki se je med tednom nabralo, postoriti stvari, ki jih med tednom nismo uspeli zaradi prevozov na interesne dejavnosti, glasbeno šolo, nakupov novih čevljev, oblačil ipd. Le malo nas skrbi družinski proračun, ki se prazni vzporedno s hladilnikom. Le kam spravijo vso to hrano??? No ja, vedno lačni najstnik, neustavljivo energičen petletnik in prelestni gospodični, ki jima precej pogosto zadiši kaj »finega«, sladkega in imata kar precej interesa za vrtenje po kuhinji. In potem dietnika, ki se na vso moč trudita stresti s sebe odvečne kile, ki pa se bolj nalagajo, kot pa odlagajo ob vseh teh dobrotah. Torej težko je biti lačen pri polni mizi (čeprav je včasih veljal rek v obratnem smislu) oziroma dokler imamo polne želodce, se nimamo za kaj pritoževati.
Starejša imata precej zaposlitev na račun šole, ki jih uspešno opravljata brez naše pomoči. Največ težav jima povzroča primanjkljaj druženja s sošolci. Presrečna sem, da pogrešata pristne stike in da z virtualnimi ne čutita pravega zadoščenja. Učiteljev ravno ne pogrešata, kot pravita sama, a močno dvomim v to, saj smo vse pogosteje deležni kakšne dramske predstave na račun njihovega prihoda v razred, smeha ob pripovedovanju njihovih humornih izjav, glasnega razmišljanja, kaj katerega izmed učiteljev nasmeji, tehnik, ki so jih učenci razvili za uspešno nerviranje učiteljev ipd. Zadnje dni pa je predvsem najbolj interesantno učenje tehnologije, ki so jo premorani uporabiti tudi neravno vešči učitelji, kar pa je današnji mulariji nadvse zabavno, saj te stvari obvladajo brez posebnih navodil. Razmišljam, kako to, da take brihte ne zmorejo slediti dvem zaporednim navodilom, ki ga razume 5- letnik, kot npr. umij si roke in se vsedi k mizi?!? Sem pa posledično zaradi trenutne situacije nekoliko bolj umirjena in tolerantna in se zaderem šele na tretji ali četrti poziv … In ne dvigne mi las, ko me na petega pride vprašat, če sem kaj klicala. In ne ponorim, ko že desetič izjavi: »Sam še malo«. Resno??? Ura gre proti deseti in telefon že kar nekaj časa vztrajno sporoča, da je kljub »počitnicam« po otroško čas za šolo!
Fotogalerija (Foto: Ogorevčevi)
No ja, za kako neizpolnjeno nalogo smo krivi tudi sami, saj smo si vzeli čas za malo daljšo rekreacijo na prostem - vlekli smo grmovje, sejali in sadili in se prav nič sekirali za stvari, ki jih lahko naredimo tudi pozneje. Obveznosti so pač obveznosti! Včasih so prioritetne šolske, drugič domače. Na koncu pa je važno, da so izpolnjene. V šoli bodo kljub situaciji prejeli znanje, saj se učitelji zelo trudijo. Ne samo posredovati vsebine, ampak ohranjati pristen stik z učenci, se med seboj prilagajati, da se otrok ne preobremeni, predvsem pa zelo dobro sodelujejo z otroki in sprejemajo tudi njihova mnenja o količini nalog, video prenosov ipd.
Doma pa bodo prejeli ogromno znanja za življenje, saj je izredno ugoden čas tudi za to. Naši otroci delajo. Imajo tudi doma obveznosti. Imeli so jih tudi prej. In imeli jih bodo tudi, ko se vse to zaključi in vrne v svoje tirnice. Še vedno bodo izmenično v parih pospravljali kuhinjo, pomagali pri kuhanju. Imeli bodo zadolžitve na daljše obdobje, kot so praznjenje košev, čiščenje kopalnice, sesanje, zlaganje drv, okopavanje, košnja trave, priprava ozimnice, hranjenje živali … Skratka, vključeni so v vse, kar se pri naši družini dogaja. Predvsem pa bomo uživali ob večernih družabnih igrah, četudi je to zlaganje nogavic. Uživali bomo v skupnih pogovorih, čeprav besede najstnikom včasih težje stečejo, kot pa grdi pogledi in godrnjava momljanja. Uživali bomo v majhnih neumnostih, ki jih počneta neukrotljiva petletnika. Četudi je najprej vojna, saj sta speljala telefon in pod odejo igrala igrice, čeprav bi že zdavnaj morala spati, s kokošnjaka pobrala jajca, ker sta jih potrebovala v svoji »blatni kuhinji« na prostem … Ustvarjanje iz papirja, prebiranje knjig in delanje nalog za angleščino je prehitro končano. Tudi mlajša bi že rada šla v šolo. Da bi imela vsak dan nalogo, kot starejša dva.
Na koncu pa so te neumnosti le prelepi spomini trenutkov, ki si jih je vredno zapomniti.
Ne, čisto nič nam ni dolgočasno. Radi smo drug z drugim. Uživamo podarjen mir in čas za družino. Za nas! In upamo, da čim več družin izkusi to, kar v tem času doživljamo mi. Da jih ne doseže virus ali druge bolezni in težave. Da preživijo čim več časa drug z drugim, izkoristijo ta čas za povezovanje in uživanje v vsem, za kar so bili prikrajšani zaradi pomanjkanja časa in energije.
Ostanite zdravi, srečni, ne prepustite se strahu in skrbem.
Jožica Ogorevc
