Nik, te dni se je življenje povsem spremenilo. Med tednom te lahko zjutraj spremljamo na prvem programu slovenske televizije pri vodenju otroško-mladinske oddaje Izodrom. Kako gre?

Ja, zdaj je vse nekako postavljeno na glavo. Otroška oddaja Izodrom je zame zelo dobra rutina, ker me prisili, da vsak dan res nekaj naredim. Poleg tega je vodenje te oddaje najbolj izpopolnjujoče doslej na nek čuden način. Z njo smo se ukvarjali najmanj časa, nastala je praktično čez vikend, z vsemi odzivi dobivam nazaj toliko pozitivne energije od ljudi, da mi je v čast, da vodim to oddajo.

Kako je sicer voditi televizijo v živo?

Otroški in počitniški programi so bili zame prva izkušnja televizije v živo in mi je zelo všeč. Tudi zato sam na spletu eksperimentiram z oddajanjem v živo, ker je prisoten drugačen naboj, mogoče podoben gledališču in tu mi to postane zelo zanimivo. Male sive celice so prevelika oddaja, da bi jih celo peljali v živo. Imajo pa zaradi tega, ker so posnete vnaprej, nekatere svoje prednosti. Trenutno sem postal velik oboževalec televizije v živo.

Mislim, da moramo kot narod stopiti skupaj in razmišljati vnaprej ter poskrbeti, da bo obdobje po virusu čimboljše za vse.

Kako kot dramski igralec gledaš na trenutno situacijo?

Mogoče bi začel z boljšimi stvarmi. Presenečen sem, kakšen velik del slovenske kulturne scene se je aktiviral in na internetu začel z vsemogočnimi rečmi, svoje veščine in poslanstva pretakat prek interneta. Tu je ogromno ljudi, ki pripovedujejo, berejo, karkoli igrajo glasbo ali kaj tretjega. Mislim, da je to nekaj lepega, hkrati pa je krovno sporočilo tega res to, da ostanite doma. Od doma lahko počnete vse ali pa večino stvari, ki ste jih počeli prej. Ne se zafrkavat, ne tvegat svojih življenj in življenj drugih. Tu čutim zelo lepo solidarnost in povezanost in v resnici aktivacijo slovenske kulturne scene. Po drugi strani pogrešam gledališče in čakam, kako se bo vse razpletlo in ne morem ničesar narediti. Po tretji strani pa sem zelo zaskrbljen, kaj bodo gospodarske razmere prinesle ne zgolj za kulturne delavce, ki so v veliki meri samozaposlene, ampak za cel kup ljudi v položaju samozaposlenih. Prihodnost za njih je lahko zelo stresna. Mislim, da moramo kot narod stopiti skupaj in razmišljati vnaprej ter poskrbeti, da bo obdobje po virusu čim boljše za vse.

Kot državni rekorder v pomnenju številk števila pi, bi lahko ponudil kakšno idejo za možgansko telovadbo v dneh, ko so ljudje v večini obsojeni na štiri stene?

V bistvu je vse možganska telovadba. Tega se mogoče premalokrat zavedamo, zdajšnje razmere pa so idealna priložnost za to. Vsak izziv, ki se ga lotim, ki mi predstavlja nekaj novega, nekaj prej nepoznanega, je možganska telovadba. Prisilim nevronske povezave, da začnejo delovati drugače, gredo po drugih poteh in s tem se aktiviram, se zbudim. Kot veste, sem velik ljubitelj zapomnjevanja stvari na pamet in velikokrat, ko sem se z ljudmi pogovarjal o teh stvareh, so mi vedno rekli "joj, če bi le imel čas." Zdaj imate ves čas na svetu malodane, večina ljudi, seveda. Nujne službe še vedno ostajajo in držijo svet pokonci, za kar smo jim neskončno hvaležni. Velika večina ljudi, ki ostaja doma, ima zdaj veliko časa. Stvari kot so zapomnjevanje številk ali česa drugega, so zelo preproste. Samo začeti moraš. Lahko se naučiš najljubšo pesem ali vsak dan eno pesem iz svoje najljubše pesniške zbirke. Lahko se učiš sekvence števil, lahko se učiš kakšne druge sezname. A bistveno je, da če se tega lotiš, da spoznaš tehnike, ki ti v tem primeru pridejo prav in ne gre samo za golo učenje na pamet, ampak gre za učenje tega, kako si nekaj zapomneš. Vse je možganska telovadba, tudi to, da se naučiš speči pico, kako najboljše pomiti okna, kako se naučiti obesiti sliko na steno. Poskušajte se naučiti nekaj novega. V teh razmerah pa je vseeno prav do sebe ne biti preveč zahteven. Čeprav imamo ogromno časa, imamo produktivnega časa malo. Od sebe ne moremo pričakovati, da bomo naredili vse in se naučili vsega.

V podvodnem svetu ste potapljači na vdih veliko časa sami s seboj in za uspešen potop je potrebna tudi dobra psihološka priprava. Kaj se lahko slehernik nauči iz potapljanja na vdih in pomnenja števila pi?

Človek se pri potapljanju na vdih, paradoksalno, še najbolj začne zavedati svojega dihanja in se tudi nauči dihalnih tehnik za pomirjanje. To je tudi super ideja za raziskovanje v teh dneh. Na spletu obstaja veliko pripomočkov in ljudi, ki govorijo o tem. V iskalnike vpišite preponsko dihanje ali male vodene meditacije boste našli novo vesolje diha, ki je lahko odločilno pri umirjanju telesa in duha. Potapljamo se trenutno ne, a vseeno malo treniram na suhem. Mislim, da je to največja lekcija za zdajšnji čas. Tudi pri učenju decimalk ali pri potapljanju je vedno bistvena umirjenost in to umirjenost je potrebno gojiti. Čeprav se zdi, da je svet okrog nas ni v naši kontroli, pa lahko sebe kontrolirati ali umirjati, biti prijazni s sabo in si ne povzročati še dodatne škode.