"Ta trta je moja vinogradniška diploma."
KRŠKO Seme so iz drobcene reže med betonskimi ploščami na tleh verjetno zasejale ptice, iz zasnove pa se je razvila trta, ki kljubuje vsem nehvaležnim razmeram in vztrajno poganja v višino in z vsakim mesecem bolj pridobiva z vidika razvoja. Vse skupaj ne bi bilo prav nič posebnega, toda ta trta je zrasla pravzaprav na skoraj zemeljsko nični, zagotovo pa nerodovitni podlagi in četudi je na samem začetku svoje rasti premer vinogradniškega trsa meril bore 3 mm, trta vztrajno živi in se razvija.
"Kaj takega še nisem videl"
"Ta trta je moja vinogradniška diploma," ponosno pove 73-letni Darko, ki je trto v razkolu cepil, za cepič pa izbral 100 let staro sorto beli muškat gutedel. "Gre za primer, kakršnega v vsem svojem življenju nisem videl, kaj šele, da bi kaj takega spremljal od blizu, kot mi je to dano doma, ob steni hiše, v kateri prebivam z ženo," pripoveduje upokojeni sadjar, ki je vse svoje poklicno obdobje posvetil vzgoji in negi sadnih dreves.
Kako je trta sploh zrastla tam?
V zimskem času je Darko pridobil cepič, v začetku letošnjega aprila pa je trs, katerega doživlja kot vinogradniški fenomen, cepil. Na posavskem in dolenjskem območju priljubljena kultura, ki veselje daje Brezogorčanu Darku, je odločitev skrbnika, da šibkosti rastline navkljub nameni optimistično dejanje, bogato nagradila. Iz cepiča se je razvila (glede na razmere) močna rastlina in ta ena sama borbena trta Darku daje večje veselje in navdušenost kot vseh nekaj manj kot 700 vinogradniških trsov skupaj. Toliko jih namreč neguje, ob tem, ko ima še številna sadna drevesa, ob znatni pomoči soproge Marinke pa okolico hiše krasijo tudi rože ter zelenjavne in zeliščne gredice.
Fotogalerija (Foto: Doroteja Jazbec):
Nekoč hruške in jablane, danes vinska trta
Darko Kočnar je bil vse od leta 1972 pa do upokojitve leta 2005 zaposlen v Agrokombinatu, ki se je v preteklosti preoblikoval v današnji Evrosad - svojo delovno vnemo je posvečal nasadom hrušk in jabolk, v Brestanici oz. v Rajhenburgu kot pravi sam, kjer je opravljal funkcijo delovodje. Medtem, ko ob obisku na njegovem domu z vzorno urejeno okolico, za kratek čas odide in se nato kot gostoljuben gostitelj vrne s kozarčkom domačega rdečega vina, se več kot le prikladno iz zvočnika radia zasliši refren pesmi …./ »Peronospora je živ hudič.« Kakšno zanimivo naključje.
Znanje z veseljem prenaša na mlajše rodove
Trta, ki s svojimi le tremi milimetri pri marsikomu niti ne bi vzbujala kakršnihkoli obetov ali optimizma, Darka vsakodnevno razveseljuje. Pozorno jo spremlja in opazi vsak najmanjši napredek. Ko ga povprašam, ali bo ta trs ostal tu, od koder je vzklil iz semena, brez pomišljanja pritrdi. "Imam že vse začrtano, namestil bom poseben okvir in žico iz aluminija," je povedal Darko Kočnar, ki svoje sadjarsko znanje, ki ga je skozi dolga leta dela na tem področju usvojil, radodarno prenaša na vse, ki so željni tega znanja, še s posebnim veseljem pa na mlajše rodove. Med letoma 1964 in 1966 je obiskoval in uspešno opravil sadjarsko šolo, da je bila odločitev glede njegovega poklicnega usposabljanja v mladosti pravilna, pa potrjujejo njegovi občutki zadovoljstva pri tem delu – spremljali so ga vse od prvega dne v službi pa do upokojitve – in dlje; trajajo namreč še dandanes.
Darko je skrbel za sadovnjak v Rajhenburgu
Darko, ki je držal svojo strokovno roko in budno oko nad sadnimi drevesi v nasadu v Rajhenburgu (ti so se razprostirali na 35 hektarjih površine), je redno vodil 15 delavcev, v času spravila sadja pa so našteli tudi do 40 dodatnih sezonskih delavcev. Posebno veselje mu je poleg dela v sadovnjaku in vinogradu od nekdaj predstavljala še slovenska pesem. Kar 14 let je bil član Lovskega pevskega zbora Krško, bil pa je tudi član zasedbe Fantje z Brezovske gore, ki je zaslovela zlasti v času sodelovanja z ansamblom Jožeta Škoberneta. »Tudi po terasah smo s sodelavci pogosto peli med delom,« z nasmehom pove Darko, ki je od leta 2010 slep na svoje desno oko – pripetila se mu je namreč delovna nesreča med žaganjem na krožno žago
Preprosto delo, ki ga opravlja s srcem in velikim veseljem
"Marsikaj je že bilo, ampak jaz še kar vztrajam in vse, kar sem počel poklicno, že vsa leta počnem tudi v zasebnem življenju, to je preprosto delo, ki ga s srcem in res z velikim veseljem opravljam," pravi in misel mi nehote znova ubeži nazaj k tisti, na začetku 3-milimetrski trti, ki se tudi ni dala in se ne da ukloniti. V obeh, vinogradniškem trsu – fenomenu in v Darku Kočnarju se več kot očitno namreč pretaka močna volja po življenju samem.
Doroteja Jazbec
