Skip to main content
V Posavju -3.4° C Sobota, 16. januar 2021
30.11.2020
19:05
Zgodba romske ženske: Dotaknimo se življenja drugih, tudi drugačnih
Grafika: ePosavje.com
Dotaknimo se življenja drugih, tudi drugačnih. V nadaljevanju objavljamo zgodbo romske ženske.

Dotaknimo se življenja drugih, tudi drugačnih

Preberemo besedo Rom in skozi glavo se zapodijo številne misli in občutki. Precej je takšnih, ki smo jih dobili iz pripovedovanj in zgodb drugih, manj tistih, ki smo jih doživeli sami. V glavnem so neprijetne, mediji so jih polni: kraje, nasilje,...

Kdor prestopi mejo lastnega ugodja in predsodkov, lahko spozna še delček druge “resnice”. Spozna, kaj pomeni živeti danes, tu in zdaj, spozna, kako življenje “tam” teče po nekih drugačnih tirih, ki se na nekaterih točkah srečajo z našim vsakdanom. Lahko začutimo svet, ki je malce drugačen, a v delih še vedno neizprosen. Zdi se kot nekakšna “mimikrija”, kot zavestna težnja približati se našemu svetu, a vendar elementi nezavednega v nas in v njih postavljajo gosto mrežo nerazumevanja.

Zaprti in ograjeni v svoj svet iščemo izhode. Vsi.

Tako kot "naš" način življenja in doživljanja, se spreminja tudi njihov svet. Razpad starega, novo prihaja v počasnih, medlih obrisih... Kot da bo obstal med nebom in zemljo.

Morda bomo lažje razumeli, če prisluhnemo, če vsaj preberemo, kaj imajo povedati.

Zgodba romske ženske N.H.

Ko sem bila še otrok, je bilo življenje Romov precej drugačno, kot je danes. Družine so bile velike, imela se sedem bratov in sester. Spomnim se, da smo bili večkrat lačni kot siti, življenje ni bilo lahko.

Mama je vse dni pomagala na sosednjih kmetijah, za pomoč pri kmečkih delih so ji plačali s pridelki. Takrat je bilo lažje, kuhala je enolončnice, večkrat je spekla kruh v žerjavici in do sitega smo se najedli. Veseli smo bili krompirja, repe in fižola. Jesen je bila za nas radodarna tudi s sadjem. Ko so pomagali obirati jabolka in grozdje, so ga lahko nekaj odnesli tudi domov.

Zima pa je bila neizprosna. Hrane ni bilo veliko, mama je odšla od doma že zjutraj, cel dan je prosila pri kmetih za hrano, pozno popoldne se je vrnila, včasih je prinesla kakšno repo, včasih koruzno moko. Čakali smo jo ves dan in ko je prišla, smo se zapodili v njen predpasnik, da bi dobili kaj za pod zob. Včasih je jokala, ker ni prinesla ničesar, takrat smo šli spat lačni.

Veliko smo se selili, včasih smo živeli na jasi v gozdu, včasih na kakem obronku. Ko so nas pregnali, smo šli drugam. Bivališča smo si naredili iz vejevja in večjih kosov blaga, polivinila ali desk. Pozimi smo na tla polagali smrekove veje, jih prekrili s slamo in nad tem postavili šotor. Pred šotorom smo zakurili ogenj, ki nas je varoval, hranil in pozimi tudi grel.

Kot osemletna deklica sem morala skrbeti za brate in sestre, ko je mama odhajala od doma. Pazila sem nanje, da se komu ne bi kaj zgodilo, včasih sem tudi spekla kruh, če je bilo kaj moke. Hudo je bilo, ko smo bili bolni, do zdravnika nismo pogosto prišli. Mama je nabirala zelišča in jih sušila za čaj, vedela je kakšen čaj zdravi. Sama sem se od nje veliko naučila. Ko sem bila starejša in je za mlajše brate in sestre skrbela moja sestra, sva z mamo skupaj pomagali pri kmečkih opravilih na kmetijah. Potem sva domov prinesli več hrane

Pri sedemnajstih letih sem spoznala svojega moža, prihajal je z Dolenjske, bila sva si všeč, starši poroki niso bili naklonjeni. Zato sva pobegnila in se po romsko poročila. Nekaj časa sva živela skupaj s starši, nato sva se selila v Kerinov Grm. Tam sva si postavila majhno barako. Kmalu sem rodila prvo hčerko, nato še eno, potem sta se rodila dva fanta. Z možem sva povečala barako, jo utrdila. Zbirala sva staro železo, ko so bile akcije kosovnih odpadkov, sva delala od jutra do večera in prevozila veliko kilometrov. Zvečer sva utrujena prišla domov, razložila železo iz kombija, da bi zjutraj lahko spet čim prej odšla na pot. Tako je bilo tedne. Železo sva prodala Dinosu, denar pa namenila za nakup gradbenega materiala. Želela sva pravo zidano hišo. Zemlje nisva imela, nisva je mogla kupiti. Tam, kjer je bila poceni, je niso hoteli prodati Romu. Na hitro jo je kupil kakšen sosed, da so se nas znebili, ker nas niso hoteli imeti v bližini. Začela sva zidati hišo v Kerinovem Grmu, čeprav naju je bilo strah, kaj bo, saj zemlja ni bila najina. A nekje smo morali živeti. Dom sva gradila vrsto let, najprej je imel dva prostora, potem še sobo za otroke.

Želela sva si, da bi najini otroci živeli bolje, kot sva midva... Jeseni sva hodila pomagat okoliškim kmetom, tudi doma sva imela vrt in redila sva nekaj živali. Čeprav smo živeli brez elektrike in vode, najini otroci niso bili lačni. Vodo za pitje in kuho smo prosili pri sosedih, prali pa smo v bližnjem potoku.

(bš)

romi
krško
brežice
sevnica
kostanjevica na krki
radeče

Pridružite se nam