Matjaž Merhar v Celovcu kot 17., gleženj končal v mavcu

Foto: Dušan Merhar / Triatlon klub Krško

Matjaž Merhar, član Triatlon kluba Krško, je v nedeljo tekmoval v seriji 5150 v Celovcu. Tekmo je, kljub poškodbi gležnja, končal na odličnem 17. mestu v kategoriji 30-34 in absolutno 109. mestu, v moški konkurenci pa je nastopilo 351 tekmovalcev.

Poročilo s tekmovanja
(vir: http://triatlonkk.blogspot.com/)

Še ena zanimava tekma z ne preveč srečnim koncem – 5150 je triatlonska serija, ki sodi pod franšizo Ironman. Na tekmovanju je potrebno premagati 1500 metrov plavanja, 40 kilometrov kolesa in 10 kilometrov teka. Torej klasična olimpijska distanca s to razliko, da na kolesarskem delu vožnja v zavetrju ni dovoljena (torej solo), kar je, če se mene vpraša, tudi najbolj pošteno.

Vožnja čez Ljubelj v močnem dežju in pri 14 stopinjah Celzija ni obetala nič dobrega. Vendar se je že do prihoda na prizorišče ob Vrbskem jezeru pokazalo sonce in temperatura je pričela rasti. Avstrijci so za moje pojme zelo zlahka vzeli pripravo tekmovanja. Brez naglice in vsakršnjega norenja. Pa vendar zadeve tečejo, kot namazane. Vse je točno, vse štima… Tukaj se pokažejo izkušnje dobrih organizatorjev.

Start iz vode ne preveč mrzlega Vrbskega jezera. Posebnost plavalnega dela je ta, da po cca 300 ali 400 metrih plavanja, iz jezera zaviješ v pritok tega jezera – po domače povedano v potok, ki je širok nekaj metrov. Po njem potem plavaš skoraj kilometer in moram povedati, da se mi je ta del zelo vlekel. Je pa zanimivo, ko te na vsakem zamahu spremlja toliko ljudi. Zanimivo, vendar sem tudi tokrat imel relativno malo problemov z gnečo, kar me je prijetno presenetilo. Plaval sem težko. Nisem vedel, ali sem tako hiter, ali sem enostavno padel iz forme. No ko sem prilezel iz vode in slekel neopren mi je bilo ob pogledu na uro vse jasno – 1500 metrov pod 23 minutami. Za moje razmere fantastično. Med dolgim tekom do menjalnega prostora sem se trudil spustiti pulz, ki je bil za moje razmere zelo visok, vendar mi to seveda ni uspelo.

Po hitri menjavi sem bil že na kolesu. Nikakor nisem uspel spustiti pulza. K temu sta seveda pripomogla tudi konfiguracija proge, ki se v prvem delu kroga neprestano vzpenja in močan veter, ki nas je kar precej oviral. Glede na to, da ne pred mano, ne za mano ni bilo veliko kolesarjev sem lahko sklepal, da sem dobro na poti. Moram priznati, da sem na kolesu trpel veliko bolj, kot sem pričakoval. Krči v zadnjih ložah pri meni niso nekaj pogostega… Po dveh krogih oz. malo več, kot 40 kilometrih sem bil zopet v menjalnem prostoru. Čas kolesa nekje okrog 1 uro in 9 minut – zadovoljivo, vendar sem pričakoval boljši čas.

Na teku sem se počutil dobro. Držal sem zastavljen tempo in zopet občudoval hitrosti profesionalnih triatloncev. Vse je šlo dobro do petega kilometra, ko se mi je zgodila »neumnost«. Ob pospeševanju pri rahlem spustu navzdol sem pohodil kamen, ki ga nisem videl in tako sklecnil, da sem v trenutku zagledal vse zvezde, ozvezdja in ne vem kaj vse nas še obkroža tam zunaj… Bolečine so bile precejšnje, še večja pa je bila jeza zaradi vsega skupaj (raje ne povem, kaj vse in v kakem tonu sem povedal v prvih trenutkih po nesreči). Poskusil sem narediti nekaj korakov in ker sem še vedno lahko stopil na nogo sem se iz čiste jeze in trme odločil, da nadaljujem. Verjetno ni potrebno posebej povedati, da mi je tempo po tem dogodku precej padel. Tek je bil bolj podoben šepanju. Po ravnem in naravnost je še nekako šlo, na zavojih in obratih pa sem bolj ali manj odskakljal po eni nogi. No tudi teh 5 kilometrov je bilo kar hitro konec in s tem tudi tekmovanja. Čas teka (oz šepanja) je bil spodobnih 42 minut in 52 sekund (le koliko bi šlo, če nebi prišlo do poškodbe). Skupni čas je bil 2 uri in 18 minut…

Po prihodu v cilj sem začel kričati naj mi podajo led – ko sem sezul copat, se je že videla oteklina. Reševalec me je poslal v bolnišnico, zato smo kar na hitro pospravili zadeve in se odpeljali domov ter naravnost v bolnišnico, kjer je RTG pokazal, da sem zlomil kuboidno kost (kost v stopalu). Lepo tekmovanje sem tako končal z opornico na nogi in 14 dnevnim strogim mirovanjem… No do naslednjega leta bom verjetno že dober… Torej revanša naslednje leto :).

Matjaž Merhar via http://triatlonkk.blogspot.com/

Podpiraš posavski šport? Stisni Všeč mi je in se nam pridruži!