Iz Črne gore z medaljami epohalnega triatlona! (FOTO)

Foto: ŠD Posavje

Člani ŠD Posavje smo videli v športnem povabilu iz Črne gore priložnost za afirmacijo našega prostora in se odločili, da združimo prijetno s športnim. Ja, TK Tivat je organiziral sploh prvo odprto prvenstvo Črne gore v sprint triatlonu.

Minuli četrtek se nas je deveterica, od tega dva iz Maribora, "nabasala" ob 22:30 v kombi in krenila proti Črni gori. Da smo lahko krenili, je moral "tehniko" Roman, filigransko v zadnji del kombija zložiti 7 tekmovalnih koles kar je predstavljalo pravi podvig. Tudi osebna prtljaga je terjala svoj prostor...

Potovanje preko noči je bilo prijetno, nobenih problemov skozi mejne prehode Hrvaške, BiH in Črne gore, še malo s trajektom in po cca dobrih 9 tih urah in 740 km smo prispeli v Tivat. Nastanitev v prijetnem hotelu v centru, blizu starta, kjer je prebivala tudi večina od preko 100 tekmovalcev iz kar osmih prijavljenih držav. Sestavili smo kolesa in kar je najvažnejše odšli na ogled kolesarskega dela proge. V razpisu je bil dan podatek, da je povprečen naklon okoli 6%, maximalni pa celo 20,2%. To smo morali videti in preizkusiti! Izkazalo se je, da so se "malo" ušteli, je bil pa cca 6,5 km vzpon kar soliden ob podpori sonca pri "samo" 37.C, merjeno v senci. Sledil je ogled tekaškega dela proge in zone tranzicije. Tu je bilo kar pomembno, kam si boš umestil stvari za menjavo. Zvečer je sledil briefing - seznanjanje tekmovalcev s tehničnimi detalji tekmovanja in pa "Pasta party" s tokrat čvrstimi primerki testenin. Temperatura zraka se preko noči ni spustila pod 26.C, klima je "delala" celo noč. Zajtrk, priprava na tekmo, zgleda tokrat brez nervoze, sonce je že razkazovalo svojo moč. Start ob 11:00 iz morja, temperatura 27.C (se vam kolca?), morje mirno, vendar samo do takrat, ko ga je naenkrat razburkalo 94 plavalcev. Že se je formirala vodilna trojica - Stojanović (SRB), naš Jaro, Meden Matija, ki so tudi narekovali hud tempo na kolesu in kasneje na teku. Po kolesarskem vzponu je sledil tudi spust, kjer so hitrosti presegale 65km/h (kakor pri kateremu). Tek po kamniti promenadi tik ob morju je bil naporen, posebno v tej peklenski vročini in pa ob pogledu na turiste s hladnim pivom v roki!

Preselimo se na ciljno linijo. Tu je bil naš adut Jaro žal za 24 sekund ob zmago na tem - oni kažu - epohalnem triatlonu! Zmagovalec je postal Srb Ognjen Stojanović s časom 59:53:9, drugi torej naš Kovačič (1:00:17) in tretji, tudi član "naše odprave" Matija Meden iz Maribora s časom 1:01:10. V isti sapi moramo povedati, da smo se razveselili tudi dveh zlatih kolajn, ki sta si jih po priborila Roman Blatnik (V5) skupno 38.mesto in Sašo Meden, tudi iz Maribora, oče prej omenjenega Matije. Potrebno je omeniti tudi 5. mesto Luke Šebeka (Č2), skupno 21. mesto. 9. mesto Jožeta Geršaka (Č2), skupno 34. mesto in 10. mesto Jureta Hotka, skupno 42.mesto. Fantje so se v teh "peklenskih pogojih" borili po svojih najboljših močeh! Po naporni tekmi, ki je privabila kar veliko število turistov, kot tudi naključnih gostov, je bilo zanimivo opazovati več ali manj utrujene a zadovoljne obraze tekmovalcev. Tudi naši navijačici - Saša in Nika sta imeli pomemben delež pri razpletu te športne zgodbe. Ob njunem glasnem navijanju si dobil še prepotrebno dodatno energijo! Sledilo je razplavanje in ohlajevanje v morju ter izlet v Budvo - Slovenska plaža, znamenitosti...

Organizator nas je res vse presenetil s svečanim ceremonialom pred večerno podelitvijo. Na svečani prireditveni prostor so ob zvokih Mestne godbe Tivata, primarširale brhke maržoretke in pobirale aplavze vseh prisotnih. Kot zanimivost - dirigent godbe je bila na naše presenečenje Črnogorka Martina..., ki si je na dopoldanski tekmi priborila srebrno (?) kolajno! Ne morš verjet kakšnih aplavzov je bila deležna ob nastopih njenih mažoretk pa je oko vse bolj iskalo njene... odločne dirigentske dlani... Svečani nagovor, podelitev pokalov in kolajn, aplavzi prejemnikom odličij, "Pasta party 2" in hajdmo na žur na obali... Da bi postavili piko na i, smo naslednji dan zarana ob 6.uri s kolesi krenili iz Tivta na 37 km oddaljeni 1749 m visoki Lovčen. Po treh km ravnine se je cesta pričela vzpenjati in nas skozi serpentine vodila vse do vrha, kjer nas je pričakal veličasten Njegošev mavzolej. Preko serpentin se je ponujal veličasten pogled na Tavatski in Kotorski zaliv, pa na letališče, kjer so vzletale in pristajale jeklene ptice. Pri vhodu v nacionalni park Lovčen je Roman naletel na pravega čuvaja parka Sveta iz Cetinja in takoj sta si bila na "ti"! Dobili smo vse potrebne informacije in v bližnji konobi so že začeli peči "janca". Čeprav je sonce peklo, bilo je skoro nad nami, se nismo dali in grizli naprej. Malo se je že poznala v nogah minula tekma na "polno".

Pogled na vrhu je odtehtal vse, črnogorsko žganje za dobrodošlico, še 460 stopnic navkreber do mavzoleja, fotografiranje za spomin, razgledi po okoliških vrhovih in priprava na spust s kolesom.Za to varianto se je odločil samo Roman, saj ni hotel izpustiti te priložnosti... prav pa mu je prišel tudi zgoraj omenjeni Sveto z žganjem za saniranje bolečega pika ose pod čelado! V konobi so nas pričake prijetne vonjave in temu primerno se je začel odzivati trebušček, 34 km vzpona je kljub spremljevalnemu vozilu polnemu energetsko učinkovitih dobrot, dalo svoj davek in prijetno je bilo posedeti v senci konobe. Seveda smo Slovenci velik narod in kmalu se nam je sedeči deveterici iz sosednje mize že pridružil rojak in nas povprašal za kulinarični nasvet. Čakal nas je spust do hotela in po popoldanskem počitku nov izlet v stari Kotor, ponovno uspešno navezovanje stikov z domačini in mimoidočimi, ki so začuda kar pogosto povlekli po rusko. Po legendarni zmagi žive legende rekreativnih prireditev po Evropi Romana Blatnika nad "mladiči" krškega triatlona tudi v Bowlingu, se je bilo potrebno z večerno norijo, tudi ob zvokih sambe zahvaliti vsemu, kar so nam v teh dneh (in nočeh) ponudili Tivat in Črna Gora!

Povratek domov v sredo okoli 11.ure, ustavili smo se pri Joškotovi žlahti v Čilipih pri Dubrovniku, kjer so nas bogato pogostili in nato smo s krajšimi postanki, kjer smo vsi pridobili kakšen kilogram telesne teže, prispeli v domovino. Tu pa pred nami plohe, skoraj 20.C razlike v temperaturi, pa vendar srečno doma. Utrujeni a s srečo v srcu in nasmehom na ustnicah do naslednje epopeje v režiji ŠD Posavje Krško.

Roman Blatnik

1 od 59

Podpiraš posavski šport? Stisni Všeč mi je in se nam pridruži!