Domov
Zanimivosti
Z jadralnim letalom na potep

Z jadralnim letalom na potep

Petek, 26 Junij 2009 13:53

Novice lahko komentirate v našem forumu >>> FORUM

Jadralno letalo nad Krškim in Brežicami

Foto: ePosavje

V petkovem zgodnjem popoldnevu smo na posavskem nebu opazili nevsakdanje letalo. Nekaj po 13.uri je namreč iz smeri jugovzhod-severozahod mesto Krško preletelo jadralno letalo. Letalo, ki izkorišča "zeleno energijo" je nad Krškim naredilo nekaj krogov, nato pa svojo pot nadaljevalo v smeri Brežic.

Tovrstno letalo sicer za naše kraje ni značilno, najbolj poznano vzletišče s primernimi vetrnimi pogoji je na Gorenjskem, v Lescah.

Video: Blaž Šunta

Dolga, ravna krila z laminarnim profilom

Osnovna konstrukcija današnjih jadralnih letal so dolga ravna krila z laminarnim profilom (po navadi zaključena z zaključki kril - winglets) in vitek trup, kar prispeva k zmanjšanju zračnega upora. Na jadralnih letalih pa se za zmanjšanje zračnega upora poleg že omenjenih uporabljajo tudi drugi prijemi, kot npr. zatesnitev rež okrog krmilnih površin (prepreči pretakanje zraka skozi reže) in turbulatorji (slednji na določenem mestu povzročijo prehod laminarnega toka zraka čez krila v turbulentni tok).

Za izdelavo jadralnih letal so največ v uporabi lahki materiali, predvsem kompoziti, ojačani z ogljikovimi, kevlar ali steklenimi vlakni. Ti materiali ob majhni teži zagotavljajo tudi ustrezno trdnost.

"Zeleno letalo"

Jadralno letalo se giblje na račun pretvorbe potencialne energije v kinetično energijo. Zato jadralno letalo stalno drsi proti tlom pod določenim kotom (ki je odvisen tudi od hitrosti, mase in stanja okoliškega zraka) in na ta način izgublja višino. Vendar s pomočjo zračnih mas, ki se dvigajo hitreje od lastnega padanja jadralnega letala, lahko letalo pridobi višino in tako ostane v zraku dalj časa. Najbolj pogosti načini za pridobivanje višine so trije.:

Termika

Eden od osnovnih načinov pridobivanja višine je termika, kar pomeni zračno maso, katere gostota se zaradi višje temperature od temperature okolice zmanjša in zrak se zato prične dvigati. Jadralni piloti termiko izkoriščajo s kroženjem v dvigajočem se zraku. Piloti pri iskanju termičnega dviganja iščejo terene, kjer je možno ogrevanje in odlepljenje toplega zraka od tal ter indikatorje, kot so kumulusi in meglice, prašni vrtinci v suhih pokrajinah, itd. Med letenjem pa bližino termičnega dviganja označujeta tudi močnejše spuščanje zraka in turbulenca.

Kroženje v termiki pa ni popolnoma enostavno, saj le v redkih primerih nastane idealno termično dviganje v obliki homogenega stebra. Pilot zato s preiskovanjem območja termičnega dviganja in prestavljanjem letala v območje boljšega dviganja v centru termike (t.i. centriranjem) skuša najti čimboljše dviganje, kar mu omogoča hitrejše pridobivanje višine. Pri iskanju najboljšega dviganja pilot lahko uporablja občutek za nenadne pospeške, ki so lahko posledica prisotnosti dviganja in indikacijo variometra.

Pobočni vzgornik

Pobočni vzgornik nastane, ko se veter, ki piha pravokotno na pobočje, ob stiku s pobočjem preusmeri navzgor, kar pomeni, da se začne dvigati ob pobočju. Ta način pridobivanja višine se uporablja že od samega začetka jadralnega letenja. Pobočni vzgornik pilot izkorišča z letenjem blizu pobočja v obliki osmic oz. s kroženjem v dvigajočem se zraku nad grebenom.

Pri tej vrsti dviganja je možno opravljati dolge prelete, ta način pa je bil tudi že uporabljen za postavljanje hitrostnih rekordov. Ima pa to pomanjkljivost, da pobočni vzgornik po navadi ne seže tako visoko, kot termično dviganje in je obenem omejen le na določene geografske lokacije (gorski predeli). Veter ob pobočju pa lahko ustvari tudi turbulenco in zahrbtne vrtince (še posebej, če pobočje ni dovolj gladko).

Na prisojnih pobočjih pa se pobočni vzgornik lahko združi s termičnim vzgornikom in nastane kombinacija obeh vzgornikov, ki lahko doseže večjo višino, kot sam pobočni vzgornik.

Zavetrni valovi

Poleg opisanih načinov pa je možno tudi pridobivanje višine s pomočjo zavetrnih valov, ki lahko v ustreznih vremenskih pogojih nastanejo na zavetrni strani gorskih grebenov ob močnem vetru. Jadralno letalo na ta način lahko hitro doseže precejšnjo višino (rekord je že preko 15000 m), saj dviganja v ugodnih razmerah lahko dosežejo (ali celo presežejo) 20 m/s (odvisno tudi od geografske lokacije). Ta način pridobivanja višine je nekoliko podoben pobočnemu dviganju in ga pilot zato izkorišča na podoben način kot pobočno dviganje.

Posebna vrsta zavetrnih valov pa lahko nastane, če veter piha pravokotno na smer kumulusne ceste, ki v tem primeru predstavlja podobno oviro, kot gorski grebeni. S tem je omogočen nastanek valov tudi na lokacijah, ki nimajo gorskih grebenov.

V povezavi z jadranjem na valovih je možno tudi pridobivanje višine s pomočjo rotorjev, ki predstavljajo izredno turbulentne horizontalne vrtince, ki nastanejo na zavetrni strani gorskih grebenov ob močnejšem vetru. Ta dviganja v gorskem svetu dostikrat zaznamujejo raztrgani rotorni oblaki. Dviganje v rotorjih je po navadi precej močno in ozko, na zavetrni strani rotorja pa se pojavlja močno spuščanje zraka. Ta način pridobivanja višine se uporablja za vstop na valove, vendar lahko predstavlja večjo obremenitev za letalo.

(wikipedia, bš, eP)