Ti's tak Posavc - 2

Posavje za mlade

Zadnje čase se vedno več mladih iz moje generacije, ki jih je iz »domače vasi speljala goljufiva kača«, vrača v Posavje. Nekateri so ta namen imeli že od začetka, drugi so pozneje prišli do spoznanja, da jim je tukaj najlepše, tretji pa so na to vezani z drobnim tiskom na pogodbi o štipendiji. Predvsem mladi iz tehničnih smeri se hitro znajdejo v Posavju, saj je veliko delovnih mest.

Raje sedemo v avto in iz Posavja

Meni je Posavje lepo in lokacija, ki omogoča hiter dostop do vseh večjih slovenskih mest in do Zagreba, mi iz osebnih razlogov zelo ustreza. Pa še navezana sem na domači kraj, čeprav ga rada skritiziram (kar te ne ubije, te naredi močnejšega).

Več kot le "kuća i poso"

Veliko ljudi pa ne želi priti nazaj, ker mlad človek, ki si želi še nekaj več kot le »kuću« in »poso«, a priori ve, da tukaj tega »več« ne bo zlahka dobil. Pod »več« bi uvrstila pestro izbiro kulturnih dogodkov in »zimskih« športnih aktivnosti.

V Posavju na primer nimamo niti ene kvalitetne kino dvorane, predvidevam da zato, ker obstajajo pomembnejši projekti in ker so velika mesta blizu. To so izgovori, ki jih slišimo od »starejših in močnejših« in ker se je lažje sprijazniti ter se ne upirati, se tudi sami sprijaznimo s tem, da v Posavju tega pač ni in še nekaj časa ne bo.

Novo mesto, Celje, Ljubljana, Zagreb

Razočarani nad usodo, se usedemo v avte, onesnažimo še malo več okolja, porabimo še malo več denarja za gorivo in se odpeljemo v Novo mesto, Celje, Ljubljano, Zagreb ali kam drugam. Pri tem pa radi pozabljamo, da si usodo krojimo sami.

"Zaslužimo si več, ker smo vredni več"

Nočem in ne morem kriviti samo »starejših in močnejših«, saj je že v vsakdanjem življenju logično, da ne moremo dobiti tistega, česar ne zahtevamo. Tukaj se pa moramo premakniti sami in narediti nekakšen miselni preskok, s katerim bi se začeli zavedati, da si zaslužimo več, ker smo vredni več.

Miselnemu preskoku vsekakor mora slediti tudi praktični. Kar me pripelje do naslednjega problema: vsi zelo hitro odnehamo. Sprva smo po povratku iz velikih mest polni zagona in želje po »več«, po dogajanju in druženju. Občutek imamo, da bi lahko premikali gore in spreminjali tokove.

Naveličani posedanja v enih in istih gostilnah?

Potem, ko vidimo, da sta denar in moč gonilo sveta in se naveličamo posedanja v enih in istih gostilnah, se počasi začnemo umikati v svoje domove, kjer se postopoma sprijaznimo s tem, da enostavno ni ničesar in je na koncu dneva bolje obsedeti pred televizorjem, kot pa zaman iskati rešitve. To lahko pripelje tako daleč, da se nam ne da več niti do Novega mesta ali kam drugam.

Vsi nekako obstanemo na mestu in medtem ko skrbimo za druge zadeve v življenju, popolnoma pozabimo na to, da smo nekoč uživali v vrvežu in spontani izbiri zabave.

Res nismo vredni kvalitetne kino dvorane?

Tipičen primer takšnega razmišljanja je naslednji: v Krškem nastaja nov nakupovalni center, ki ni ravno arhitekturni dosežek leta, ampak vsi se tolažimo s tem, da je pa le bolje imeti vsaj tistega vrabca v roki. Saj smo le v Posavju in vsi vemo, da je v Krško brez veze vlagati.

Nakupovalni center arhitekturno vsaj zadovoljiv?

Zakaj smo se pripeljali do tega, da mislimo, da Posavje in Posavci nismo vredni nekega nakupovalnega centra, ki bi bil arhitekturno vsaj zadovoljiv, neke kvalitetne kino dvorane, več družbeno-kulturnih dogodkov, dobrega in urejenega okoliša ipd.

V Sloveniji veliko ustvarjalnih Posavcev

Zakaj nikomur, ki ima »moč« za kaj takšnega, še ni padlo na pamet, da bi organiziral en kvaliteten »stand up« večer (s poudarkom na kvaliteten). Poleg tega pa menim, da imamo v Sloveniji toliko sposobnih in ustvarjalni Posavcev (Desna stran jajca so samo eni izmed, ki mi prvi padejo na pamet, saj sem z njihovim delom najbolj seznanjena), ki bi jih bilo vredno vsaj poskusiti izpostaviti tudi v domačem okolju, a tega ne znamo, očitno pa tudi nočemo izkoristiti.

Potencial Posavja je v rokah Posavcev

Posavje ima veliko možnosti za rast in razvoj tudi na tem področju, ampak res je, da je dejanski potencial Posavja v rokah Posavcev in v rokah tistih nekoliko posameznikov, ki se jim Posavje zdi vredno truda.

Menim, da je podcenjevanje potenciala problem celotne Slovenije, ampak zakaj ne bi ravno mi bili tisti, ki bomo začeli premikati meje. Če ne poskusimo, ne bomo vedeli. Najhuje kar se lahko zgodi, je to, da nam spodleti. Ob spodrsljajih, se pa vsi največ naučimo.