Ti's tak Posavc - 5

Diploma v žepu, kaj potem?

Ko sem začela študirati mi ni padlo na pamet, da se bom kdaj morala ubadati z mislimi o delu, prihodnosti in kje bom živela/delala. Zdaj, ko sem vedno bližje diplomi (in uspešno odlašam), me te misli preganjajo kot duhovi poredne otroke, ki kljub prepovedi zaidejo v stare zapuščene hiše.

Kaj in kako bom čez kakšno leto ali dve, je ena izmed največjih težav - s katerimi se trenutno soočam. Upam, da nisem edina.

»BANZAAAI« - gremo na trg dela!

Žal nimam prepoznavnega imena niti dobrih poznanstev, tako da bom samo za priložnost morala garati, ampak mislim, da to ni nič slabega.

VIP?

Prav tako kot ne vidim nič slabega v tem, če kdo za svojega otroka »potegne veze«, da bi mu olajšal prehod v življenje odraslih. Vem, da bi jaz to storila brez slabe vesti, ne samo za družinske člane, ampak tudi za prijatelje in vsakega, ki bi me prosil, če lahko in če bi menila, da gre za sposobnega človeka.

Če se oseba, ki je dobila službo preko veze pozneje izkaže s trdim in resnim delom, ne vidim problema v tem. Druga stvar je, če se človek drži nekega delovnega mesta, samo zaradi imena in ne zaradi svojega dela.

Pomanjkanje dela

Nisem zagovornica preveč krat rabljenega izgovora, da dela ni. Ljudje, ki hočejo delati, delo vedno najdejo.

Ponos, klečeplazenje, dokazovanje

A za to je marsikdaj treba požreti ponos, klečeplaziti, prosjačiti in se dokazovati, včasih je na začetku celo potrebno delati zastonj. Če bi hotela na prste prešteti vse ljudi, ki so z diplomo v roki morali delati »sramotna« ali neplačana dela, bi morala biti stonoga.

V tem primeru, menim da je dobro, če vsak pri sebi razčisti kako nizko je pripravljen iti.

Spoštovanje do dela

Zgoraj omenjeno me pripelje do novega/starega problema naše družbe. Kaj sploh so »sramotna« dela? Zame je bolj sramotno nedelo in brezskrbno parazitiranje na socialnem sistemu ter zaničevanje delavcev na »manj prestižnih« delovnih mestih.

Mar ena čistilka, gradbeni delavec ali natakar niso enako pomembni za delovanje naše družbe kot odvetniki, učitelji ali podjetniki? Vsak človek si zasluži osnovno spoštovanje, zaradi dela, ki ga opravlja, pa čeprav se nam zdi še tako nepomembno.

Tudi, če menimo, da kdo svojega dela ne opravlja najbolje, ni potrebe po znašanju nad ljudmi. Kritiko je nujno potrebno izraziti, ampak na lep način in brez nesramnosti. Vsi vemo, da je konstruktivna kritika bolj učinkovita kot nepotrebne žalitve ali kletvice.

Vsi radi kdaj pojamramo

Še eno dejstvo je, da tisti, ki so v resnični, in večini ljudem nepredstavljivi, stiski, nimajo ne časa, ne volje za jamranje. So pač ljudje, ki v borbi za preživetje marsikaj prebavijo in se v življenju ravnajo po principu »šuti i trpi«.

"Šuti i trpi"

Nekateri delodajalci to izkoriščajo, ampak verjamem, da se v življenju vse vrne in da je vsak trud sčasoma poplačan, tako kot je vsako slabo dejanje na koncu kaznovano. Če preživimo nevihto se lahko prebudimo v sončno in toplo jutro.

Borba za preživetje

Še eno dejstvo je, da imajo nekateri že v osnovi odveč, oz. boljše možnosti kot drugi. Borba za preživetje in prevlada močnejšega sta dve glavni vodili narave in po tem principu delujeta tudi naša družba in sistem. Da ne bi bila ena tistih, ki kritizirajo sistem, storijo pa ničesar, menim, da je za naše duševno stanje najbolje, da se s tem pač sprijaznimo.

Kdo je kriv?

Pogosto so te navidezne razlike in boljše oz. slabše primarne možnosti (nočem uporabiti izraza družbeni sloji, ker se mi takšno razslojevanje prebivalstva zdi nesmiselno) glavni argumenti za spore med ljudmi, kar je pa vzrok za kopičenje nekih nepotrebnih nestrpnosti in napetosti.

Sobivanje brez obsojanja in sovraštva

Samo zato, ker ima nekdo boljšo službo, več denarja ali bolj »plemenite« korenine kot nekdo drug, to ne pomeni, da vsi skupaj ne moremo sobivati, brez obsojanja in sovraštva. Kar me pa pripelje do še enega zanimivega pojava.

Vsak je odgovoren za svojo lastno dobrobit

Velikokrat smo v trenutkih obupanosti, ko smo najbolj ranljivi, nagnjeni k temu, da svoje probleme prelagamo na družino, prijatelje, sistem ali vlado, skratka na druge.

Zavedam se, da je najtežje priznati svoje lastne napake, ampak še vedno moramo biti toliko prisebni, da to na koncu storimo in se premaknemo naprej. Vsak je odgovoren za svojo lastno dobrobit. Za vsak spodrsljaj smo si krivi sami, pa naj zveni še tako absurdno.

Pomembno je, da se na koncu poberemo in gremo naprej. Ko nam je hudo in bi najraje vse skupaj pustili, bi se lahko potolažili s tem, da vse kar delamo, delamo za svoje dobro in dobro svojih najbližjih. Ste se kje prepoznali?