Na 2. izredni skupščini družbe Kostak d. d., ki je potekala 5. marca 2026, je Mestna občina Krško pod vodstvom župana naredila nekaj, česar od resnega in odgovornega lastnika ne bi pričakovali. Čeprav je bila na seji prisotna celotna glasovalna moč družbe, se je javni lastnik zapletel v lastno mrežo predlogov. Občina je na skupščino prišla s svojo zahtevo po posebni reviziji, nato pa je na sami seji stopila proti lastnemu predlogu in vložila nasprotni predlog. O prvotnem predlogu potem sploh niso več glasovali. 

Strategija ali zmeda v zadnjem trenutku?

Ko nekdo sam odpre postopek, nato pa med samim odločanjem sam sebe popravlja, je težko govoriti o jasni strategiji. Še posebej ne pri tako resni temi, kot je posebna revizija, ki bo posegla globoko v petletno poslovanje družbe.

Toda v tem primeru je problem še večji. Ne gre samo za to, da je občina popravljala samo sebe. Gre za to, da je bila ena uradna občinska linija postavljena vnaprej, na sami skupščini pa se je pod vodstvom župana ubrala druga pot. Na papirju eno, v dvorani drugo. To ni več samo nerodnost, ampak resno vprašanje politične doslednosti.

Absurd je še večji, ker občina pri tem ni prepričala drugih delničarjev. Njen nasprotni predlog ni bil sprejet zato, ker bi za njim stala jasna večina z močno podporo, ampak zato, ker je zanj glasovala le občina sama, medtem ko drugi delničarji o njem sploh niso glasovali. Takšno ravnanje je mogoče razumeti najmanj na tri načine: kot jasno nestrinjanje z ravnanjem občine, ki odpira postopek z visokimi stroški in vprašljivimi koristmi; kot odločitev, da se ne izpostavljajo očitkom, da karkoli skrivajo ali da pred čim bežijo; in kot sporočilo, da ne nameravajo prevzeti stroškov revizije, ki je niso sami sprožili. Formalno je občina dosegla svoje, politično in upravljavsko pa je pustila vtis, da odpira veliko fronto, ne da bi pred tem dobro premislila, kaj sploh hoče, kako bo to izpeljala in kdo bo to na koncu plačal.

Občinski predlog eno, županova igra drugo

Ko se ves čas govori o občini, se hitro zabriše, kdo politično vodi to zgodbo. Občina je formalno akter, politični obraz revizijske zgodbe pa je župan. Bistvo problema se pokaže, ko občina pride s svojim uradnim predlogom, njen pooblaščenec pa na skupščini nastopi v nasprotju z njim – ne gre več za jasno oblikovano politiko, temveč za improvizacijo v zadnjem trenutku. Če se bo zgodba razvila v dolgotrajen spor z novimi zapleti in dodatnimi stroški, se odgovornost ne bo mogla razpršiti na anonimno institucijo, temveč bo imela konkretne institucionalne in politične posledice.

Najbolj zgovorno pri tem je, da je občina pod vodstvom župana želela nastopiti kot tisti, ki uvaja red, a je proces pokazal, da so bili predlogi in usklajevanje med organi neusklajeni. Najprej en predlog, nato nasprotni predlog lastnemu predlogu, kar daje vtis, da se zgodba vodi sproti in ne premišljeno. 

Račun za politično predstavo

In tukaj pridemo do vprašanja, ki bi moralo zanimati vsakega občana. Takšni postopki niso brez posledic in niso brez stroškov. To ni majhna poteza. Nekdo bo ta račun na koncu moral plačati. In če občina pod vodstvom župana v takšno zgodbo vstopa brez jasne podpore večine ter z očitnim popravljanjem lastnih odločitev v zadnjem trenutku, je povsem legitimno vprašanje, ali gre res za premišljen boj za transparentnost — ali pa za drag politični teater, katerega posledice ne bodo nujno v interesu občank in občanov.