Skip to main content
V Posavju 7.4° C Torek, 21. september 2021
21.08.2021
13:05
Stanka Hrastelj
Foto: ePosavje.com

Krilati in podivjani

Pred kakšnimi dvajsetimi leti sem bila prisotna na eni prvih vaj lokalne ljubiteljske gledališke skupine, ko so se igralci še spoznavali z besedilom igre. V predstavi naj bi eden od likov izrekel stavek, kjer je bila uporabljena primerjava s Pegazom. Nekaj kot dirjati ali jezditi na Pegazu. Igralec ni vedel, kaj zaena reč je ta šmentan Pegaz in je (čeprav mu je nekdo pojasnil) vztrajal, naj se ga nadomesti s podivjani konj, kajti brez tega posega v tekst gledalci zagotovo ne bodo razumeli poante. Med prisotnimi se je vnela krajša debata. Eni so bili za spremembo, drugi proti, tretjim se je zdelo primerneje kot podivjani uporabiti glede na grški mit ustreznejši izraz krilati konj, a na koncu je prevladalo strinjanje s prvim predlogom, saj so namreč zaključili, da – če vulgarno povzamem argumentacije – ljudje niso brihtni in razgledani in se jim seveda ne svita, kdo in kaj je Pegaz. "Če ne vem jaz, kako naj vedo naši gledalci, ki so vendar le navadni ljudje?"

Zdaj, ne vem, kako vmesno je pojasnjevati, da je bil omenjeni igralec iz policijskih vrst, ker je kliše o butastih policajih že precej oguljen. Poleg tega pa je bilo v tisti skupini kar nekaj učiteljev(-ic) oziroma fakultetno izobraženih ljudi … Kakorkoli. Sama sem bila tedaj mlada in prepričana, da ljudje niso neumni in da je taka sprememba gledališkega besedila nesramno podcenjevanje publike. Verjela sem tudi, da znajo ljudje iz konteksta razbrati, kakšen pomenski naboj nosijo neznani izrazi, in mislila sem si, da če komu ta Pegaz ne bo dal miru, bo ob prvi priliki v roke vzel enciklopedijo (ja, predguglovski časi) in si razširil obzorja.

Pegaz, podivjani obveščevalec

Na zgoraj omenjenega podivjanega konja sem se spomnila pred parimi tedni, ko je v Evropi in po svetu završalo zaradi nekega drugega Pegaza. Ko je več svetovnih medijev razkrilo, da so s pomočjo izraelske vohunske opreme Pegaz (ali Pegasus), razne državne obveščevalne službe obdelovale 50.000 telefonskih številk novinarjev, politikov in aktivistov za človekove pravice, in so med drugimi zahakljali tudi samega galskega predsednika Macrona. Ne dvomim, da ste o tem prebrali kopico verodostojnih člankov, ob katerih ste bodisi debelo pogledali bodisi vas razkritja niti niso začudila. Naleteli ste tudi na nemalo špekulacij (recimo, ali se je Janša lani decembra v Izraelu nemara sestal z zastopniki firme NSO, ki je opremo izdelala, ali Mahničev bevsk »Vsi ga obsojajo, vendar si ga vsi želijo imeti« nemara pomeni, da je Pegaza nabavila in ga uporablja tudi naša vlada in podobno). Morda ste celo seštevali ena in ena ob misli, kako se po vsakem velikem šoku (teroristični napad enajstega septembra 2001 v ZDA, aktualna pandemija kovida itd.) zaradi naše varnosti pospešeno bohoti nadzor nad nami, in predvsem, kako ta znova in znova preskakuje ograje pravnih podlag.

Saj se spomnite, kaj je svetu odžvižgal Snowden, kako vehementno ameriška nacionalna varnostna agencija mimo vedenja (in kakopak soglašanja) javnosti nadzira telefonske in spletne informacije ter vohuni po dolgem in počez. Kar je presenetljivo v njegovem primeru, je na primer to, da je možakar točno vedel, pri kakšnem delodajalcu se bo oziroma se je zaposlil. NSA je bil namreč po drugi svetovni vojni zastavljen kot črpalka informacij in njihov filtrirni sistem in Snowden gotovo ni bil tako naiven, da ne bi vedel, kaj to v praksi pomeni, v kakšno kloako bo stopil. A očitno je bilo blata preveč in očitno so zlorabe krepko presegale osnovni namen agencije. Pa je tvegal, zinil in očitke še dokazal.

Globalne skrivalnice in lokalna transparentnost

Pegaz, Snowden in agresivne obveščevalne politike so tako globalni, da se s pozicije Slovenije zdijo daleč, drugje in nepovezani z nami. Kot sama opažam, je pri nas dejansko vse veliko bolj svetlo in jasno. Po moje se naši državni in lokalni vladike ne grejo packarij skrivnega ekstrahiranja občutljivih osebnih informacij iz naših telefonov in mejlov. Pri nas se dela drugače, pri nas so stvari transparentne.

Bom ponazorila s konkretnim primerom. Predstavljate si naslednje: imate talent, ste navdušeni nad določeno dejavnostjo in bi svojo nadarjenost in radost radi nadgrajevali in delili z drugimi, zato se želite povezati s podobnimi ljudmi iz okolja. Včlanite se v likovno, folklorno, pevsko, salamarsko ali kakšno drugo društvo. To je vaša pravica, je udejanjanje vaše svobode. Če se boste društvu zdeli primerni za člana (nekatere organizacije zahtevajo izpolnjevanje določenih formalnih pogojev), vas bodo sprejeli medse. Ob včlanitvi boste sporočili svoje osebne podatke, poleg imena še na primer telefonsko številko in naslov, da boste obveščeni o dogajanju, sestankih, izobraževanjih in podobnem. In verjetno boste plačali (dostopno) članarino.

Da ste člani določenega društva, vam ni treba nikomur povedati, če ne želite. Vaše društvo pa mora, na drugi strani, z vašimi podatki in s podatki vseh, ki jih kontaktira (recimo pošiljajo vabila na prireditve), ravnati zelo skrbno. Zadnja leta, od zloglasnega GDPR (General Data Protection Regulation, slovensko SUVP – Splošna uredba o varstvu podatkov), se društva stiska še posebno močno. Pridobiti so morali raznorazne pisne privolitve, komu, zakaj in v katerih primerih lahko pošljejo vabilo, objavi fotografijo na fejsbuku, izpostavi v zborniku … Morje raznih strogih zahtev, katerih kršitve lahko društva udarijo po prstih. Skratka, če društvo nekomu pošlje vabilo na koncert, pa od njega ni dobilo izrecnega dovoljenja za pošiljanje vabil, je v prekršku, je lump in baraba in zrel za na gavge.

A potem se zgodi naslednje – občina v javnem razpisu za sofinanciranje projektov od društva meni nič, tebi nič zahteva seznam članov. Njihova zahteva je javna in transparentna. Razumem, da če hočejo NVO-ji pridobiti sredstva, morajo dokazati, da delajo dobro. Ni problem, društvo lahko brez težav prikaže, kakšne (vsebinsko in formalno), kako uspešne in kako odmevne projekte je izvedlo. Ne razumem pa, zakaj bi moralo društvo kljub visoki senzibilnosti varovanja osebnih podatkov in posameznikove zasebnosti občinski oblasti na mizo prinašati sezname imen! Da je perverznost še večja, so te zadevščine včasih celo pokrite s kakšnim zakonom o lokalni samoupravi, kjer morda piše, da »občina zbira in obdeluje osebne podatke, ker so ti nujno potrebni za sprejem odločitve glede sofinanciranja programa in nadzora nad skladno porabo sredstev«. Bulšit, bom rekla, bulšit! (Bullshit, če vam je ljubše.)

Zagotovo pa je nesporno naslednje – takšno zbiranje podatkov, kaj posamezniki počnejo v svojem prostem, zasebnem času, je povsem neprikrito. Pravzaprav celo elegantno. Ne rabimo Pegaza, ne rabimo PRISM in dogovorov z Google, Facebook, Skype, Yahoo (primer Snowden), kajti mi do delikatnih podatkov pridemo podnevi in na odprtem. Kaj nam mar ustava, kaj nam mar GDPR, kajti mi imamo Zakon o lokalni samoupravi. Mojbog, mojbog!

Modrost nekega policaja

Da sklenem zanko in se vrnem na mesto, kjer sem zapisala »tedaj sem bil mlada in prepričana, da ljudje niso neumni« in kjer sem priznala, da nad idejo tistega policaja, naj se Pegaza spremeni v podivjanega konja, nisem bila prav nič navdušena. Danes sem še vedno in še bolj prepričana, da

ljudje niso neumni. So mi pa leta prinesla nekaj dodatnih spoznanj. Med drugim to, da tisti MNZ-jevec ni bil toliko nerazgledan, kot je dobro poznal ljudi. Pravzaprav je bil precej moder. Medtem, ko sem sama verjela, da bodo ljudje, ki ne bodo razumeli, kdo je Pegaz, v roke vzeli enciklopedijo in se podučili, je on vedel, da če ne bodo razumeli, se bodo smejali, pa čeprav jim ne bo smešno. On je vedel, da če bo nekoč oblast (mimo ustave) zahtevala, da lahko nepooblaščene osebe preverjajo naše zdravstveno stanje, bomo sklonili glave in ubogali.

Ampak.

Ampak veste kaj, dragi policaji, ljudje niso neumni. Četudi v roke ne vzamejo enciklopedije, znajo razbrati kontekst in dojeti poanto. In ko ni več smešno, se ne smejejo več.

Obvestilo uredništva: Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništva.

Stanka Hrastelj, pesnica in pisateljica, članica Društva slovenskih pisateljev. Za sabo ima številne revijalne in radijske objave, s svojimi deli je sodelovala pri mnogih zbornikih in antologijah, udeležila se je mnogih domačih in mednarodnih literarnih festivalov. Njeno literarno delo je prejelo več pomembnih nominacij in nagrad. Pogosto se pojavlja v vlogi moderatorke literarnih pogovorov, mentorice literarnih delavnic in selektorke literarnih srečanj. Tudi prevaja, predvsem poezijo iz hrvaškega in srbskega jezika. Živi v Krškem.

kolumna
stanka hrastelj

Pridružite se nam

Poglejte tudi

Novice iz Posavja