Varna hiša Pepcin dom nudi zatočišče že 30 let. Nekaj besed o začetkih …
Začelo se je dejansko s prepoznano potrebo strokovne delavke, ki je v tistem času delala na Centru za socialno delo Krško Marjane Sečen, ki je v okviru svojih nalog, ki jih izvaja na tem področju ugotovila, da dejansko, ko se sreča z žrtvami nasilja, jim nima ničesar ponuditi. Pomagala je, da so bile čim manj izpostavljene nasilju. Potem smo naleteli na gospo Pepco Vodopivec, ki je naredila oporoko, da je vse svoje premoženje zapustila potrebam socialnega skrbstva. Takrat je socialna delavka prišla na idejo, da bi zapuščina ga Pepce, ki je predstavljala tudi stanovanjsko hišo, postala zavetje za žrtve nasilja. Seveda so se s tem morali strinjati tudi dediči, ki so bili takoj za, saj so dejali, da bi bila gospa Vodopivec zelo vesela, če bi se njeno premoženje namenilo za pomoč žrtvam nasilja. Tako smo aprila 1991 začeli z adaptacijo, ki je trajala do oktobra istega leta. To je bilo prostovoljno delo, ki so ga izvajale delavke centra in člani kluba zdravljenih alkoholikov. 28. novembra 1991 so v zavetišče sprejeli prvo uporabnico.
Dejansko je šlo za pomemben mejnik v obravnavi nasilja v družini, saj v Sloveniji ni bilo takrat še nobenega zavetišča za žrtve nasilja v družini, obstajali so le materinski domovi. Ne pa zavetišče. Naslednje zavetišče so odprli 1995 v Mariboru in potem so sledila še druga. To je dejansko spremenilo tudi samo obravnavo žrtev nasilja na centrih za socialno delo, v drugih institucijah in vplivalo na sam odnos družbe do pojava nasilja v družini oziroma nad ženskami. Morda se premalo zavedamo, kako zelo pomembno je to prvo zavetišče Pepcin dom za celo državo oziroma za celotno obravnavo nasilja v družini.
Koliko žensk je v treh desetletjih poiskalo pomoč v varni hiši? Koliko letos?
V tem času je pomoč poiskalo 234 žensk, starih od 18 do 80 let, v zavetišču je v tem času bivalo 209 otrok. Kapaciteta je 11 ležišč, kar pomeni štiri ženske z otroki in letos je pri nas bivalo šest žensk in 3 otroci. Koncept zavetišča smo skozi leta nadgradili, nudimo tudi pomoč po odhodu iz zavetišča in redna mesečna srečanja skupine žensk žrtev nasilja.
Je bila hiša v tem času kdaj povsem prazna?
Hiša je bila prazna le v začetni fazi in še to le za dan, dva. Morali smo jo izprazniti dvakrat zaradi adaptacije. Sicer pa je bila hiša v treh desetletjih vedno zasedena, kar žal priča o tem, kako velik je problem družinskega nasilja in to kljub spremembam zakonodaje in obstoja drugih načinov pomoči, za nekatere še vedno predstavlja najbolj varen izhod.
Lokacija je tajna. Kako se lahko ženske, ki se znajdejo v situaciji, ko potrebujejo tovrstno pomoč, prijavijo oz. zaprosijo za namestitev v varni hiši?
Ženske prihajajo iz celotne države. To je tudi osnovni koncept – bivanje v varnem fizičnem okolju, kje jih nasilneži ne morejo najti. Imeli smo tudi primere, ko so žrtve prišle iz sosednje Hrvaške. Lokacija je tajna, ker mora biti tajna. Ker je že toliko let na isti lokaciji, se trudimo tudi z vsemi ostalimi varnostnimi ukrepi, dobro sodelujejo tudi s policijo in zagotavljajo, da to ostaja varen prostor za žrtve nasilja. Številka hiše je javna številka, na katero lahko žrtve pokličejo vsak dan, kontaktirajo nas lahko tudi po elektronski pošti. Lahko se oglasijo tudi na centrih za socialno delo in na policiji. Imamo tudi interventno službo, ki lahko žrtve začasno namesti v krizne centre, ki so odprti 24 ur na dan. Potem jih lahko premestimo v varno hišo.
Kdaj se žrtve odločajo za pomoč?
Žrtve se različno odločajo za pomoč. Nekatere takrat, ko ugotovijo, da tako ne gredo več naprej, zgodi se tudi, da ob nekem spremljanju pogovora na TV spoznajo, da so žrtev nasilja in se v njih nekaj prelomi, da poiščejo pomoč. Lahko dobijo tudi informacijo iz okolja žrtve o tem, kaj se dogaja, tako se službe vključijo. Včasih je prelomna tudi huda grožnja storilca, ko se žrtev zave, da je njeno življenje resno ogroženo. Ti trenutki so torej zelo različni.
Kaj opažate na Centru za socialno delo Posavje, ali se je stanje spremenilo na bolje, kar se tiče nasilja v družini?
V tema času se je na področju obravnave, prepoznave in ozaveščenosti veliko spremenilo. Spremenile so se strokovne doktrine, spremenila se je zakonodaja, tako je od leta 2008 Zakon o preprečevanju nasilja v družini, od leta 2004 je v okviru zakona o policijskih nalogah in pooblastilih mogoče izreči ukrep prepovedi približevanja. Žrtve se tudi prej obrnejo po pomoč. Ne moremo pa biti zadovoljni nad osnovnim stanjem na tem področju. V Posavju imamo posebno težavo v tem, da vse delo pade na CSD in na policijo, kar je ob splošni obremenjenosti, premalo. Trudimo se, kolikor lahko, a pogrešamo nevladne organizacije, ki bi se tudi ukvarjale z določenimi aktivnostmi na tem področju. V Posavju jih ni.Manko je tudi oblik pomoči za povzročitelje nasilja. Najbližje, kamor jih lahko napotimo je Novo mesto, kar je za marsikoga lahko ovira ali pa tudi izgovor, da ne stori ničesar. Čeprav se je veliko spremenilo, še vedno ostaja miselnost, da je nasilje stvar posameznika, zaseben problem, ni odziva in ukrepanja okolice. Ko pa začnemo raziskovati vidimo, da vsi vse vedo, kar se je leta in leta dogajalo. Opažamo tudi, da za posebej ranljive skupine, kot so starejši in ljudje s posebnimi potrebami, posebej zapostavljeni, da se o tem sploh še nismo začeli pravih ukrepov.
Je epidemija koronavirusa poslabšala stanje, kaj opažate?
Vsaka kriza poslabša situacijo in v kriznih časih je tudi več nasilja. Opažamo dejansko velik porast vseh težav in stisk- nasilja, težav v duševnem zdravju, težav pri otrokih. Korona kriza je prinesla pri nekaterih veliko dobrega, pri drugih veliko slabega. Vsi ukrepi so nas iz javnih prostorov potegnili v zasebni prostor, kjer pa se dogaja nasilje. Tam se izvajalec nasilja počuti najmočnejšega in stopnjuje svoje nasilje. Težave so tudi ekonomske – kaj bo s službo in podobno. Vsa ta vprašanja, vse te stiske je vsak reševal po svoje. Mi smo imeli tudi težave na začetku, kaj lahko delamo, česa ne smemo, kako je z osebnimi stiki in podobno. Potem se je to uredilo, saj naša dejavnost sodi med nujne. Soočamo se tudi s tem, da so oblike nasilja čedalje bolj surovi, kar nekaj je bilo umorov na krut način znotraj družin.
Kakšno prihodnost imajo žrtve nasilja – tiste, ki poiščejo pomoč in tiste, ki tega ne storijo?
Kruta primerjava morda, a drži: z nasiljem je podobno kot z rakom, če se pravočasno ne poišče pomoč, se zaveda razrašča in razrašča se v vse pore našega življenja. Nasilje vpliva na duševno in na telesno zdravje, nasilje se nikoli ne konča samo od sebe, kar pomeni, da vztrajanje v takem odnosu prinaša slabo prihodnost. Kar velja tako za ženske kot za otroke. To velja v vseh primerih, tudi ko otrok ni neposredno žrtev nasilja, saj odrašča v toksičnem okolju, ki ga zaznamuje za celo življenje. Apeliram na vse žrtve nasilja, da poiščejo pomoč, da se obrnejo na nas, na center, na nevladnike, na prijateljico, da skušamo skupaj narediti vse, da se ta začaran krog prekine in da žrtvam pomagamo.
(eP)
