Dan spomina na mrtve

Dan spomina na mrtve, ki je sekularna različica krščanskega praznika vsi sveti, je bil dela prost dan že v Socialistični republiki Sloveniji, ko smo ga imenovali dan mrtvih. Od leta 1989 ga imenujemo dan spomina na mrtve.

V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet. Člani moških družb so jih našemljeni poosebljali. Krščanstvo je spremenilo pogansko animistično gledanje, tako da je rajne prikazovalo kot ’duše v vicah’, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih. Domači so najemali tudi druge, da so molili za njihove rajne, predvsem so to naročali revežem in otrokom; ti so svoj čas hodili od hiše do hiše in ljudje so jih obdarjali z obrednim pecivom (prešce, vahtiči, krželji, mižnjeki). To se je dogajalo predvsem 2. novembra (krščanski dan vernih duš), pa tudi že dan prej (praznik vseh svetnikov). Obredno pecivo je skoraj gotovo ostanek iz predkrščanstva. Neznani poganski praznik mrtvih se je v krščanstvu razdelil še na dva krščanska godova: na god sv. Mihaela (29. september), ko na Koroškem delijo obredno pecivo, in na god sv. Martina (11. november), ko po jesenski pojedini pustijo na mizi ostanke za verne duše, navajajo na Wikipedii.

Na dan spomina na mrtve potekajo tudi številne spominske slovesnosti in verski obredi.

(eP, vir: Wikipedia)