"Naš kraj so uničili"
KRŠKO V treh dneh jim je uspelo zbežati iz kraja Belaja Cerkov (Bela Cerkev). "Prihajamo iz bližine Bele cerkve, 30 km izven prestolnice Kijev. Doma smo imeli elektriko in vodo preden smo odšli, bili smo pa ves čas v kleti, nekakšnem improviziranem zaklonišču. Sirene in zračni napadi so se nenehno ponavljali, v zaklonišču smo ostali štiri dni," nam je o dogajanju ob začetku ruske invazije na Ukrajino pripovedovala Nataša. In ko so dobili obvestilo od moža iz Krškega, da pridejo po njih na madžarsko mejo, z odločitvijo niso omahovali in so takoj spakirali najpomembnejše stvari. Kar pač so lahko ...
Tri dni so bili na poti
Skupaj so se nato odpravili prek mesta Lvov v zahodni Ukrajini do mejnega prehoda Beregsurany-Lužanka na madžarsko-ukrajinski meji. Za pot, ki traja običajno 12 ur, so sicer potrebovali dva dneva. Od Lvova do madžarske meje so potrebovali cel dan, za 750 kilometrov dolgi poti so bili tri dni. "Na dvosmerni cesti so bile kolone v štirih pasovih. Na sami meji ni bilo velike gneče, čakali smo samo dve uri, se je pa za nami v tem času kolona začela hitro povečevati," pripoveduje sogovornica.
Fotogalerija (Foto: arhiv ePosavje):
Sin je ostal v Ukrajini
V Ukrajini je ostal 22-letni sin, iz države ne sme zaradi mobilizacije moških. Sogovornica je dodala, da sta doma ostala tudi mama in oče. "Oče noče oditi, mama pa ga noče pustiti samega. Mož od sestre nas je peljal z avtomobilom do madžarske meje, kjer nas je prevzel Ivan iz Kostaka," dodaja nekaj dni po tem, ko so jih toplo sprejeli v Posavju.
"Mnogo avtov je uničenih, pokvarjenih"
Kot nadaljuje, "je bila pot od Kijeva do Trnopolja bolj mirna, čeprav je svak poročal o bombardiranju mesta ob poti, ko se je vračal z madžarske meje. Mnogo avtov je uničenih in pokvarjenih. Ponoči je vožnja prepovedana, v mestih je policijska ura. Vmes smo spali v eni hiši na vasi brez elektrike, vode, z veliko vlage."
Na madžarsko-ukrajinski meji so jih lepo sprejeli
Na ukrajinsko-madžarski meji so lepo poskrbeli za nas, so nam povedale sogovornice. "Takoj so nam uredili tudi potne liste za otroke, saj jih nismo imeli s seboj. V 10 minutah smo imeli vse papirje urejene, takoj so nas brezplačno odpeljali v začasni begunski center, kjer smo dobili hrano in vse potrebno, hčerka je dobila celo tega medvedka," nam je po vseh dogodkih zaupala Ina. "Klicali smo v Ljubljano, če se da kaj pomagati, kjer so nam odgovorili, da Slovenija ne zbira beguncev na madžarski meji, da pa seveda lahko pridejo v Slovenijo, če se sami organizirajo. In nas je na meji že čakal Ivan Radej iz Kostaka."
Kako naprej?
"Nismo si mislili, da se lahko zgodi kaj takšnega"
Milovan je bil v Ukrajini v januarju, ko naj kaj takega še niso pomislili. "Takrat je bilo vse mirno, brez najmanjših problemov. In nismo si mislili, da se lahko kaj takšnega zgodi. Nihče si ni mislil. Ko so se zaključile olimpijske igre na Kitajskem, potem pa je Putin začel." Kot največji problem za vse, ki so še ostali v obleganih krajih, naši sogovorniki vidijo težave s potmi iz zaklonišča. Mnogo bi radi odšli, pa jih je strah. "Danes smo prebrali, da je Rusija odprla begunske koridorje, tega ne razumemo, kaj mislijo s tem? Zakaj bi mi šli po vsem tem v Rusijo?"
Lekarne in trgovine prazne
Humanitarna pomoč sicer prihaja v državo, kjer pa najbolj potrebujejo hrano, obleke, deke, zdravila in medicinske pripomočke. Lekarne in trgovine so prazne, nam govorijo ob prikazovanju fotografij praznih trgovskih polic na svojih mobilnih telefonih. "Ničesar več ni možno dobiti / kupiti. V glavi mi je vse rumeno, sploh ne moremo razmišljati," razmere doma še komentirajo naši sogovorniki.
Veseli, srečni in hvaležni
Družina je v Posavju znova vesela in srečna, vsi pa so hvaležni vsem v družbi Kostak, d. d., ki so pripomogli k varni in uspešni selitvi v Posavje. "Tukaj bi si želeli najti delo, da lahko nekaj zaslužimo vsaj za osnovne potrebščine. S prijatelji smo ves čas na vezi in mnogo jih sprašuje, če jim lahko pomagamo priti v Slovenijo, če imamo kakšno mesto še za njih."
(eP)
