Post, hujšanje, čiščenje telesa, duše in duha s p. Jožetom Roblekom, DJ
Kaj je pust, od kod prihaja, kakšen smisel ima?
Pust (pustni teden) je čas, ko se napravimo v pustno šemo, maškaro, ko se pleše, ko se prirejajo nori karnevali. Samo praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo, njeno izročilo so prevzeli Rimljani in si v pred pomladnem času ustvarili več praznikov, ob katerih so se tudi šemili. Praznovanje in šemljenje se je kljub upiranju Cerkve nadaljevalo tudi po pokristjanjevanju - zabave so prenesli na čas pred 40-dnevnim postom. Beseda pust je verjetno nastala iz »mesopust«, iz besede karnevál: pusti meso, adijo uživaštvo!
Naš TV program lahko spremljate pri vseh telekomunikacijskih operaterjih, ki so prisotni v našem okolju:
- Telemach - programsko mesto 735
- T2 - programsko mesto 311
- Telekom - 676 ·
- A1 - Kombo in starejših paketi – prog. mesto 359 / xplore TV platforma: programsko mesto 327
- Omrežje d.o.o. – programsko mesto 145
Kaj je post, od kod prihaja ta beseda, postni čas?
Pôstni čàs je v krščanstvu obdobje 40 dni priprave na največji krščanski praznik - veliko noč. Beseda post izvira iz nemščine, iz glagola fasten, in prvotno pomeni, fest sein: utrditi se, okrepiti, biti trden in močan. Čas, ko ne uživamo mesa, se odpovedujemo v hrani, delamo dobra dela in molimo. Sicer pa pri vseh kulturah in religijah najdemo isto potrebo in močno željo po osvobajanju vsega, kar človeka obremenjuje, zasužnjuje in mu je jemlje človeško dostojanstvo. Vsak človek že po naravi potrebuje čas, obdobje in kraj, ko se želi čisto prenoviti: ves se očistiti: telo, dušo in duha. V današnjem času si lahko izbiramo razne in med seboj zelo različne, dobre metode za hujšanje, načine razstrupljanja in čiščenja od vsega, kar človeku škoduje in ga obremenjuje.
V tem obdobju covid virusa se globlje zavedamo, kako živimo, kaj je bistveno v življenju, da bi bolj polno živeli, kje ga lomimo, prestopamo meje tako v odnosu do sebe, bližnjega in stvarstva. Potrebujemo čas, ko človek ugotavlja, zakaj ni zadovoljen in zadovoljen, ko odkriva v sebi neki nered, negativna nagnjenja, katerim popušča. Ko ugotovi, da se napačno prehranjuje, ko ne je iz potrebe, ampak iz poželenja in pohlepa po hrani. Ne gre samo na tem področju, kjer pretiravamo in se uničujemo. Potrebujemo torej takšne trenutke in dneve, ko se bolj zavemo svojih negativnih in pozitivnih potez v vsakdanjem odločanju in delovanju. V teh pred pomladnih dnevih je primeren čas, ko lahko začnemo s konkretnimi postnimi vajami, vajami hujšanja, razstrupljanja in čiščenja, ne samo telesa, kar je prvo. Potem drugo, kar se tiče duše: negativnih misli, bolečih spominov, ranjenih čustev in potem tretje, kar zadeva duha, kaj in kdo nam jemlje upanje, slabi pravo, pristno in iskreno ljubezen, notranji mir in veselje nad življenjem.
Vedeti moramo, da vse začne pri telesu, pri materialnem, zunanjem, čutnem in se konča pri njem. Naše telo je čudovit instrument, ki zaznava vse, kar se dogaja na njem ali v njem in okrog njega. Kakšen odnos imam do hrane. Je hranjenje čas in kraj veselja. Ali pa je nasprotno, ko se obremenjujem s hrano, ugotavljam, da se ne znam oziroma nimam moči, da bi se premagal in si postaviti meje. V svojem telesu odkrivam, kakšna poželenja me vodijo, kakšne skušnjave. Naše telo je tudi naš duhovni barometer, ki nam pokaže notranjo držo do vsega, kar je.
Katere so glavne skušnjave, ki človeka stalno napadajo?
Poznamo v sebi sedem poželenj, ki v nas rojevajo negativne reakcije. Imenujemo jih kar sedem glavnih grehov: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba. Te je čudovito predstavil svetovno znani slovenski karikaturist Hinko Smrekar, ki je na premišljen, zabaven in provokativen način izdelal lesorezni cikel Sedem naglavnih grehov (1927)
V glavnem pa poznamo tri osnovne skušnjave. Prva in temeljna skušnjava je poželenje po bogastvu, čim več imeti: denarja in stvari. To je telesna, čutna, prva raven človeka. Nikoli ni dovolj. Iz te se rodi druga skušnjava: pretirano uživanje, ko prestopimo meje dovoljenega, ko živimo razuzdano (razuzdano je lepa slovenska beseda in pomeni živeti brez uzde. Konju damo uzdo v gobec, da ga lahko vodimo). Ko človek nekaj ima, recimo veliko denarja, ga prime strast, da bi si še več privoščil. To še ni nič narobe, dokler človek ne prestopi meje, na primer ko več ne uživa v hrani, temveč se v njej izgublja, postaja požrešen, nažira se, golta in baše, ko več ne pije, temveč popiva in se naceja, ko spolno življenje ni več nekaj lepega in svetega, temveč postane kraj izživljanja in opolzkosti. In to je druga, čustvena, duševna raven. Iz tega pa se rojeva tretja skušnjava: ošabnost, egoizem, napuh, ko človek sebe postavi na mesto Boga in sam postane merilo vsega, vse mu je dovoljeno, vsi naj bi mu služili, on pa si sam določa in se odloča, kaj dobro in kaj ni. In to je tretja, duhovna človeška raven.
Jaz pa jih lepo po domače imenujem: last, slast in oblast.
Sveto pismo pravi, da so tri glavna človekova poželenja, ki ga mučijo in proti katerim naj bi se bojeval poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja. “Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju” (1 Tim 6,10).
Kaj narediti v teh skušnjavah? Katera sredstva uporabljati?
Proti trem glavnim skušnjavam ima vernik tri učinkovita zdravilna sredstva: post, molitev in dobrodelnost. Vsak človek pa ima na razpolago naravna sredstva, s katerimi si krepi zdravje: hujšanje, razstrupljanje in čiščenje Ni dovolj le prva stopnja, ki je temeljna, da se očiščujemo telo.
Ni dovolj, da se telesno razstrupimo, očistimo, da bili bolj zdravi in utrjeni za vsakdanje naloge. Potrebna je druga stopnja razstrupljanja in čiščenja, ker nismo samo telesna čutna bitja, temveč smo tudi duševna oziroma miselna in čustvena bitja. Da očistimo dušo negativnih čustev, bolečih spominov in da se borimo proti neurejenim strastem in skušnjavam. V nas je tako veliko bogastvo in tudi revščine: pozitivnih in negativnih čustev, lepih in težkih spominov. In da se odločimo, da bomo gojili pozitivne misli in čustva, krepili voljo in lepo in ustvarjalno domišljijo in fantazijo.
Najbolj pa je potrebna tretja stopnja, da se duhovno očistimo od vsega, kar nam jemlje pogum, vero v dobro in ubija v naših srcih Duha Ljubezni, kar uničuje dobroto in naklonjenost ter spoštovanje do samega sebe, drugih in do vsega ustvarjenega. Predvsem pa, da se notranje krepimo v dobrem in živimo bolj veselo in izpolnjeno ter duhovno.
Koliko in kako dolgo naj se postimo, hujšamo, se razstrupljamo in čistimo?
Na začetku posta ali hujšanja lahko doživljamo v sebi ali odpor proti vajam ali pa veliko navdušenje, kaj vse bomo naredili. Že tu lahko doživimo skrite napade skušnjave, da nima smisla, da bi se sploh tega lotili, ker imamo namreč slabe izkušnje, da smo nekaj začeli, a nismo vztrajali. Ali pa nasedemo skušnjavi navdušenja, da na začetku naredimo preveč sklepov.
Iz lastne izkušnje vam predlagam naredite samo en, največ dva sklepa. Naj bo to zelo konkreten in življenjski. Iskreno se vprašam, kaj so moje osebne potrebe, kje vidim, da bi kaj naredil zase ali v negativni smeri, se pravi, se nečemu odpovedoval… imam recimo tole razvado,... ki škoduje mojemu telesnemu, duševnemu in duhovnemu zdravju ali bližnjemu, ali pa se bom vadil v pozitivni smeri, se pravi, da se vadim v dobrem, da nekaj popravim v odnosu do sebe, na primer, da v sebi gojim pozitivne misli o sebi ali bližnjih, ali da se vadim v hvaležnosti, da se vsak dan, najbolje zvečer, pred spanjem zahvalil za tri stvari in si jih zvečer kam zapišem.
Pri tem pa imejmo pred očmi: ne gre v prvi vrsti za uspeh, temveč, da se bomo predvsem zavedali, kako nam je to potrebno in da se v tem zavestno trudimo.
Ne gre za velike stvari, temveč za čisto vsakdanje, za takšne, ki jih drugi niti ne opazijo in jih tudi ne delam s tem namenom. Jezus pravi, naj tega ne delamo zato, da bi nas drugi videli in se hvalili pred drugim.
Ne pozabimo, da se vse začenja na telesni ravni, ne le, ko gre za post v hrani, kajti mnogi se zaradi bolezni ali starosti ne morejo ali ne smejo veliko odpovedati hrani. Lahko pa gojijo post oči, da na primer ne bom gledal tega, na primer... post ušes, da ne bom na primer poslušal… post jezika, da ne bom govoril..
Kaj je smisel, namen in cilj posta oziroma hujšanja, razstrupljanja in čiščenja?
Smisel telesnega posta, hujšanja, kot pravi Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove, jezuitov, ki je že leta 1548 v knjižici Duhovne vaje zapisal osem pravil prehranjevanja, je, da se uredim pri jedi. “Najprej dobro premislim, kaj koristi, da to potem vzamem, in kaj škodi, da se temu rajši odrečem. Da se torej izognem neurejenosti, se lahko pri jedeh zdržim na dva načina: prvič, da se navadim jesti preproste jedi; drugič, da izbrane jedi jemljem v manjši meri.” Še globlji, duhovni smisel posta, hujšanja in čiščenja pa je, da pridem do notranje svobode, ravnotežja ali kot pravi Ignacij do “zlate sredine”. Do te pa pridem, ko v hrani doživljam “notranja spoznanja, tolažbe in duhovne navdihe” (DV 211-214). Za Ignacija je hrana zelo pomembna ne samo za zadovoljevanje človekovih telesnih potreb, temveč za srečanja z Bogom Stvarnikom in z drugimi.
Zato je hranjenje, jesti in piti, nekaj svetega, Božjega, tega si mi nismo izmislili in naredili. Zato jejmo počasi in z zavestnim užitkom, hrana je Božji dar, po njej in v njej se nam On sam podarja in se nam daje, tako da ga v svojem telesu notranje čutimo, okušamo: njegovo dobroto, bližino in nežnost, njega samega.
Hranjenje je najgloblje srečevanje Duha Ljubezni in človeka. Jezus je prav preko obedov z ljudmi razodeval Boga kot Očeta, Stvarnika. Govoril je o Božjem življenju kot o večni gostiji, kjer bomo uživali izbrane jedi in pijače. Sam je ljudem dajal kruha in ribe; še več, postal je hrana – kruh, poistovetil se je s kruhom in vinom, osebno se je srečaval s človekom. Največje razodetja njegove ljubezni se dogodi pri mizi, pri obedu, pri zadnji večerji, ko je rekel kruhu: To je moje telo, in vinu: To je moja kri, moja pijača!
Na koncu vam želim veliko poguma in vztrajnosti v boju proti Hudemu, ki je v nas, in hoče v srcu zadušiti Dobro, skaliti in zastrupiti čisti vrelec Žive Vode, ki teče skozi nas v večno življenje. Satan, stara kača, oče laži in ubijalec človeka, kot ga imenuje Jezus, nas želi vsekakor ločiti od Boga Ljubezni. Toda na kraju krajev, v to sem globoko prepričan, vedno zmaga Dobrota in Ljubezen, ki nas rešuje, osvobaja in pobožanstvi.
Jože Roblek, jezuit
Čatež ob Savi, februar 2021
(eP)
