"Mirni, umirjeni, delovni ljudje trpijo zaradi agresije ruskih fašistov"
KRŠKO Zatočišče v Krškem je našla družina iz majhnega mesta Rokytne v regiji Kijev. Pogovarjali smo se z 38-letno Victorio Lipovo, ki je vojni ušla s triletnim sinom Davidom in materjo Lyudmilo. Razmere v Ukrajini so grozne, začne pogovor. "Mirni, umirjeni, delovni ljudje trpijo zaradi agresije ruskih fašistov. Številne zgodbe iz prve roke vzbujajo solze, srčno bolečino in … sovraštvo do 'nepovabljenega gosta'."
Po nekaj neprespanih nočeh zbežali iz vojne
S takšnimi čustvi so skoraj vsi moški v Ukrajini poprijeli za orožje in branijo svojo domovino in civiliste, nadaljuje Victoria. "24. februarja se je naše jutro začelo že malo po četrti uri zjutraj. Nedaleč od našega kraja bivanja sta dve vojaški enoti, staro vojaško letališče in skladišča streliva. Ena baza je 12 kilometrov od naše hiše, druga baza pa 5 kilometrov stran. Pohvala vojski in predvsem obveščevalnim službam, ki so rakete sestrelili in niso zadeli cilja. V nasprotnem primeru zdaj ne bi govorila z vami." Ker je obstajala velika verjetnost ponovnega bombardiranja, ni želela tvegati, zato je 60-letno mamo, ki je invalidka, in otroka odpeljala na varno. "Prve dni smo se skrivali v kleti. Moj sin je dobil podhladitev, mama pa se je po telesni vadbi, ki je nujna za ohranjanje njenega zdravja, ni mogla več premikati. Po nekaj neprespanih nočeh sem se odločila, da svojo družino odpeljem stran od te groze."
"Ruske čete uničujejo popolnoma vse, ne le vojaške objekte"
Na žalost v Ukrajini ni povsem varnega mesta, saj ruske čete uničujejo popolnoma vse, ne le vojaške objekte. Veliko je uničenih šol, vrtcev, bolnišnic, porodnišnic, sirotišnic, zaklonišč in ostale infrastrukture, pojasnjuje sogovornica. "Žrtev je veliko, veliko ljudi je živih zakopanih pod ruševinami." Pristavi še zgodbo svoje znanke iz mesta Vorzel. "Ruski 'zlobneži' so prišli v hišo njene sosede, šlo je za starejšo gospo, in zahtevali hrano in dragocenosti. Ko je rekla, da nima ničesar, so ji rekli, no, potem pa zbogom, in jo ustrelili v čelo."
Takih zgodb je veliko, dodaja. "Možgani tega nočejo dojemati kot resničnost, toda v tej situaciji se morajo vsi, ki jih ti dogodki posredno ali neposredno prizadenejo, stopiti skupaj in nekaj ukreniti, da ustavijo to nočno moro."
"Vsak ima svojo zgodbo in svojo bolečino"
Ko je bila še doma, se je pridružila prostovoljnemu gibanju. "Dostavljala sem zdravila, čez dan pa smo pletli maskirne mreže za ukrajinske vojake. Stric, ki je nogometni trener, in brat, ki je direktor športne šole, sta v ta namen prispevala mreže za gol. Ostala sta v Ukrajini in jo branita. Zelo me skrbi zanju, ker imata stanovanje v zgornjem nadstropju stavbe, ki se nahaja v bližini vojaškega komisariata in okrajne uprave. Nevarno je biti tam," o svojih bližnjih razlaga Victoria. Veliko njenih sorodnikov in prijateljev je sicer ostalo v Ukrajini. "Vsak ima svojo zgodbo in svojo bolečino."
"Ukrajinci so zdaj ena velika družina"
Pot od doma do Krškega ni bila lahka. Najtežje se je bilo voziti skozi Ukrajino, "saj nihče ne ve, kje in kdaj bo padla naslednja bomba ..." Na kontrolnih točkah so preverjali dokumente in je nastajala gneča, bile so čakalne vrste. Prvo noč so se ustavili v mestecu Pidvolochysk, blizu Ternopila v zahodni Ukrajini. "Ukrajinci so zdaj ena velika družina. Lastnik hotela nam je prijazno zagotovil brezplačno prenočišče."
Čez Karpate v Krško
Naslednji dan je sledila pot po dolgi serpentinasti cesti skozi Karpate, zvečer pa so na ukrajinsko-madžarsko mejo. "Skupno se je vrsta skozi mejni prehod počasi premikala 10 ur. Na točki za pomoč beguncem pri meji so nas pogostili s toplim čajem. Sledil je moj drugi dan brez spanca in nenehne vožnje. Ne razumem, od kod sem črpala energijo. Očitno sta za to 'kriva' ukrajinska moč in materinski nagon."
"Živjo, prijatelji!"
Pogovor zaključi z mislimi o svojem triletnem sinu, ki se je, kot pravi, ves čas vedel kot odrasla oseba. "Ko smo se peljali skozi Budimpešto, je David odprl okno avtomobila, pomahal vsem in zavpil: "Živjo, prijatelji!" On je moj pozitivec! Moja gonilna sila! Z njim lahko naredim nemogoče. Dokazano s prakso!""
Na pomoč so priskočili Kostak, d. d., Gostilna Kunst in Rudar Senovo
Na stisko Victoriine družine, ki je v Krško prispela prejšnji teden, je opozorila družina o kateri smo na naših straneh že pisali, Ivan Radej iz družbe Kostak, d. d. pa je pomagal pri njihovi varni in uspešni selitvi v Posavje. V začetku marca se je namreč odzval na željo sodelavca, da bi iz Ukrajine na varno pripeljal ženo, njeno sestro in otroka.
Ivan Radej se je skupaj z še enim sodelavcem Jožetom Zobcem in Milovanom Simićem odpravil na ukrajinsko-madžarsko mejo ter jih prepeljal v Krško. "Vsekakor je izziv pomagati takšni družini, tukaj se moramo zahvaliti našemu predsedniku uprave, ki je za te zadeve zelo dovzeten. Bil je seznanjen s prevozom družine iz ukrajinsko-madžarske meje, takoj naslednji dan, ko so prispeli in prenočili v hotelu Kunst, je stopil v stik z direktorjem družbe Rudar Senovo Goranom Udovčem in smo imeli srečo, da je bilo eno stanovanje v starem mestnem jedru prazno in pred manjšo prenovo, ki je trajala en teden. Potem ko so ga prebelili in uredili kopalnico, se je družina lahko vselila."
Kot nam je odgovoril direktor družbe Rudar Senovo Goran Udovč, so na pobudo Kostaka pripravili dve stanovanji za ljudi, ki so morali zaradi vojne zapustili Ukrajino. "V obeh stanovanjih se bo obračunavala neprofitna najemnina. Stanovanjski fond družbe pa je trenutno zaseden do te mere, da dodatnih prostih stanovanj družba žal nima na razpolago." Victoria, Lyudmila in David so se v Slovenijo sicer pripeljali s svojim avtomobilom, v družbi Kostak pa so zanje, tako kot za prvo družino, poskrbeli z nastanitvijo in plačilom najemnine za celo leto.
