Skip to main content
V Posavju 7.7° C Sobota, 8. maj 2021
09.03.2021
18:41
Gimnastično društvo Rain Krško
Grafika: ePosavje.com
Epidemija je spremenila svet in v tem času se je spremenil tudi posavski šport. Na igrišča in v telovadnice so se vrnili športnice in športniki, v krško telovadnico pa se telovadke ne bodo več vrnile.

Konec krške gimnastike

Po 27 letih ostajajo le športni uspehi in številni lepi spomini

KRŠKO Konec lanskega septembra so v Gimnastičnem društvu RAIN Krško žal potegnili črto pod 27 let delovanja in športnega udejstvovanja. Za telovadkami, trenerji, člani in ostalimi simpatizerji kluba ostajajo številni športni uspehi in lepi spomini. Društvo je v času svojega delovanja v letu 2004 prejelo Priznanje Občine Krško ob 10-letnici delovanja, leta 2008 Priznanje Krajevne skupnosti mesta Krško in v letu 2018 Znak Občine Krško. Pogovarjali smo se s trenerjem in poslovnim sekretarjem zdaj že nekdanjega kluba, Renatom Zorkom.

Člani Gimnastičnega društva Rain Krško pa se ne boste več vrnili v telovadnice. V letu 2020 se je namreč končala zgodba krške ženske športne gimnastike. Zakaj?

Epidemija oz. posledični ukrepi o izvajanju športne dejavnosti, je bila »pika na i«, saj je bilo vadbo skorajda nemogoče izvajati. Gimnastika zahteva veliko varovanja telovadk oz. asistenc na posamičnih orodjih ob izvajanju elementov in prvin. Torej je bilo res nemogoče vzdrževati razdaljo, razkuževati telovadna orodja in pripomočke. Posledično je seveda trpela kvaliteta treninga, saj je v uri in pol potrebno postaviti in pospraviti težko telovadno orodje, izvesti ogrevanje, opraviti raztezne vaje in vaje moči, baletne vaje in šele nato začeti s treningom na posameznih orodjih.

Gimnastika je v prvi vrsti individualni šport in če tega pristopa ni, trpi kvaliteta. Drugi »vzrok« je trenerski kader. V naših vrstah je bilo precej profesorjev športa, tudi telovadk iz naših vrst, ki so ob zaposlitvi opustili popoldansko ljubiteljsko dejavnost, ali pa so se preusmerile v drug šport. V času karantene od marca do maja 2020 sta tako odšli še dve trenerki. V juliju 2020 je stopil v veljavo nov zakon o športu, ki je strokovne nazive dejansko izničil.

Že dalj časa smo iskali kader, ki bi bil željan nadaljevati delo društva, usmerjeno v kakovostni in vrhunski šport v ženski športni gimnastiki, a žal se ni izšlo. Koncem šolskega leta 2019 / 2020 smo se tako odločili, da izpeljemo izredno skupščino društva, na kateri smo sprejeli sklep o uvedbi upravnega postopka za prekinitvi delovanja in posledično izbris društva iz registra.

Z ustanovitvijo gimnastičnega društva se je začela pot društva, ki je gojil zgolj ženski šport, od predšolskih do šoloobveznih otrok in tekmovalnih selekcij, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport. V Krškem takrat paleta športov za deklice ni ponujala veliko izbire, razen plavanja in plesa, no, danes je že povsem drugače in športniki so hvaležni za takšno stanje.

Renato Zorko

Kje ste imeli največ težav pri svojem delu?

Ko sva z Janijem Štajnerjem v Krškem iskala primerno telovadnico, se je izkazalo, da je najprimernejša telovadnica Osnovne šole Jurija Dalmatina Krško, kjer je Štajner že vrsto let poprej vodil gimnastični krožek. Veliko razumevanja in podpore za novo športno panogo v občini Krško so pokazali takratna ravnateljica Antonija Glas - Smodič, prof. Andrej Škafar in Nada Resnik.

Telovadnica je imela žensko dvovišinsko bradljo GymNova s pomično spodnjo lestvino. To je bilo ključno, da smo se »usidrali« v prostore osnovne šole. Telovadnica (danes stara) je bila opremljena tudi s konjema za preskok, nizkimi in visoko gredjo starejšega letnika in blazinami, kar je za sam štart zadostovalo.

Kasneje smo s strani Gimnastične zveze Slovenije (GZS) v uporabo prejeli orodje na uporabo, ki je kasneje prešlo v last društva, danes pa je to orodje prepuščeno v uporabo Osnovni šoli Jurija Dalmatina Krško. Ob obnovi telovadnice in izgradnji nove športne dvorane so na šoli kupili tudi nove blazine, parterni tepih in takrat prepotrebno platformo za preskok.

Težave so se pojavile, ko smo ugotovili, da s siceršnjo dopolnitvijo orodij še vedno močno zaostajamo za pogoji dela in treninga. Ženska športna gimnastika je namreč zelo hitro napredovala in GZS je namreč vsled tega skozi leta spreminjala sistem tekmovanj od A-programa do Programa »B«, programa A1, STS (stopenjskega tekmovalnega sistema), edina stalnica je bil Fig I. program, ki je dejansko vrhunski šport. In tu smo začeli postopoma najbolj zaostajati. A smo zato premagovali zgodovinske prelomnice v posavskem gimnastičnem športu, nenazadnje ne brez uspehov in rezultatov, kar je zaznavala tudi lokalna skupnost.

Sodelovanje z drugimi društvi v Brežicah, Sevnici, Mariboru, Rušah, Piranu se je ob izvajanju priprav, dnevnih in vikend pripravah zelo obneslo, a tak sistem dolgoročno ne prinaša napredka in ujemanja koraka s časom in razvojem tekmovalnega športa kot takega. Bili smo tudi pobudnik ustanovitve Gimnastične zveze Posavja, kjer bi združili moči, a so prevladali interesi posameznih društev in ozkoglednost.

Nenazadnje je težava za vse športe tudi kritična masa otrok - v našem primeru deklic, ki bi bile pripravljene trenirati gimnastiko. Ob velikem številu in naraščanju raznih športnih društev in klubov se število otrok zelo razprši. V večjih slovenskih mestih deluje več gimnastičnih društev, kjer so deklice v »čakalni vrsti« za vpis. Ob začetku vsakega novega šolskega leta se septembra pojavlja neizprosen boj za podmladek v športnih vrstah. Opaziti pa je, da danes uspevajo popularni športi ali ekipni športi.

Kako ocenjujete pomoč lokalnega okolja? Je (bilo) dovolj posluha za šport?

Posluha za šport nasploh je dovolj, a še vedno premalo. Menim, da je preveč megalomanskih projektov na ravni države, ki so skorajda sami sebi dovolj, kar se prenaša tudi na lokalno raven. Državne institucije so se izgubile v papirologiji in pravilnikih, državni uslužbenci pa se do sofinanciranja društev obnašajo, kot da delijo denar iz svojega žepa.

Saj razumem, da morajo biti postavljena neka merila, a bi bilo smiselno, da se merila postavijo na osnovna izhodišča tekmovalnega športa po nacionalnih panožnih zvezah za individualne in ekipne športe in ne vsevprek. Zato je včasih prihajalo do kratkih stikov, ki jemljejo energijo, tako trenerjem kot telovadkam, a so dogodki že na smetišču zgodovine. Pogrešali smo tudi podporo nekaterih medijev, a to je bila stvar uredniške politike in ne našega javnega dela.

Glede uporabe gimnastične dvorane v Brežicah smo se obrnili tudi na posavske župane, žal brez odziva. Žalostno je tudi, da je brežiška gimnastična dvorana neizkoriščena, predvsem v namen napisa na vratih dvorane: »Gimnastična dvorana«

V Brežicah torej imajo gimnastično dvorano. Mislite, da je za kaj takega v Krškem še interes?

Seveda je možno, a dvomim. Interes bo v Krškem takoj, če bi zgradili specializirano gimnastično dvorano, kot v Brežicah, a o tem se niti ne upam več razmišljati.

Klubi in društva, ki v Krškem obstajajo desetletja, nimajo lastnih prostorov za vadbo, vse se usmerja v komercialno izvedbo, kar za temeljne športe ne pomeni nič dobrega. Nekatera bi lahko dobila objekte v upravljanje ali vsaj domicil nad uporabo športnega objekta, a se vse zaplete pri stroških in ekonomski računici.

Že pred leti sem pisal o specializiranih telovadnicah za posamezne športe, kjer bi se lahko sredstva za opremo določene športne panoge koncentrirala na eno mesto. Tako pa imajo vse telovadnice gol in koš, mrežo za odbojko, na prste ene roke pa lahko preštejete telovadnice, ki so vsaj minimalno opremljene za gimnastiko. Seveda pa obstajajo tudi pozitivne izjeme.

Mnenja sem, da ženske športne gimnastike še dolgo ne bo v Krškem, interesa je pri starših in otrocih zagotovo dovolj, a politika športa zahteva najprej rezultate, da bi ustvarila pogoje, namesto, da bi bilo drugače oz. obratno. Mogoče se najde kdo, ki bo dovolj zagrizen, da bo štartal iz nič. Bo pa težko doseči raven in rezultate, kot so jih dosegale tekmovalne generacje Raina - Sandra Horžen, Tina in Nina Vareško, Alenka Zore, Marjana Jurovič, Vanja Rancinger, Simona Gnidica, Špela Lupšina, Samantha Špiler, Maja Oljačič, Petra Zaplatič, Vesna Bregar, Urška Štus, Nika Močivnik, Urška Mižigoj, Ana Vodeb, Maruša Metelko, Nastja Modic in Lara Žibert.

Telovadke so skozi 25-letno pot Gimnastičnega društva Rain Krško vodili prof. Marjanca Pečar, prof. Polona Žerjav, Janez Štajner, prof. Petra Zaplatič, prof. Mirna Šiljevinac, Andreja Hostnik, Vera Panić, Renata Cujnik, Danijela Kolan, Polona Špan, Mojca Kožuh, Teja Glavač, Mitja Kajs in moja malenkost.

Kakšna je (bo) športna prihodnost Krškega in Posavja?

Šport se bo razvijal naprej tako ali drugače, to je neizbežno in povsem normalno. Pojavljajo se novi športi, ki bodo zagotovo našli mesto v slovenskem prostoru in Posavju. Vsa prihodnost se ustavi ali napreduje in razvija glede na dane pogoje za vadbo.

Glede gimnastike, ženske in moške, je primer dobre prakse delo Telovadnega društva Partizan Sevnica in gimnastične sekcije, ki izvaja vadbo po osnovnih šolah v obliki krožka, telovadke in telovadci pa se udeležujejo tekmovanj v okviru šolskih športnih društev (ŠŠD), kjer imajo podporo vodstev šol. Preko društva se otroci udeležujejo množičnih tekmovanj po množičnem C-programu GZS. V Krškem bi bilo tako potrebno uvesti gimnastične krožke po osnovnih šolah, zagotoviti izvajanje nekomercialne vadbe enkrat tedensko in s tem zagotoviti podmladek za tekmovanja v ŠŠD in društvu pod okriljem GZS.

Glede športne prihodnosti Krškega morda še eno vprašanje. Kdo lahko doseže, da se bi združila vsa odbojkarska ali nogometna društva v Krškem, Posavju? Kdo bi lahko ustanovil Atletski klub Krško? Odgovor se skriva v osebnih interesih posameznikov.

Kako bo epidemija vplivala na gibalno sposobnost otrok? Že septembra so na Fakulteti za šport ugotavljali o občutnem upadu gibalne učinkovitosti in naraščanju debelosti slovenskih otrok v času epidemije.

Dejstvo je, da epidemija pušča posledice za celotno mladino, kar pa danes še ni izmerljivo. Prave posledice se bodo še pokazale čez leta. Strokovnjaki res ugotavljajo splošen upad gibalnih sposobnosti otrok in naraščanje prekomerne telesne teže. A to ni novost. S tem se družba ukvarja že leta in epidemija je samo bolj pokazala družbeno anomalijo. Vprašajte otroke, koliko ur v šoli imajo ur športa in koliko ur jim je bilo z epidemijo odvzetih.

Žal se nekateri otroci gibljejo samo na urah športne vzgoje in društva za to ne morejo prevzeti odgovornosti. Težave so v vzgoji, potrebah po gibanju in širšem družbenem stanja v državi, tako s socialnega kot ekonomskega vidika. Nezaposlenost in nizke minimalne plače zagotovo delno onemogočajo staršem, da otroka vpišejo v društvo. Če družina težko shaja s stroški za (nezdravo - redilno) prehrano, ki pelje v prehranjenost, žal zmanjka tudi za vodeno aktivno vadbo.

Vsak se seveda lahko rekreira zastonj, tu pa naletimo na motivacijo ter vzpodbudno ožje in širše socialno okolje. To ponuja društvena skupnost. Zagotovo je potrebno graditi na množičnosti in iz tega črpati posameznike, ki so željni posvetiti določeni športni panogi več časa ali poseči celo po rezultatih. Premalo so izkoriščeni šolski športni kartoni, ki nakazujejo, za katere športe so mladi nadarjeni. Tu pa naletimo na varstvo osebnih podatkov. In krog je sklenjen.

Karikatura iz časopisa Naš Glas

Karikatura iz časopisa Naš Glas

Zorko je v športni gimnastiki od leta 1986

Renato Zorko je v športne vode kot telovadec vstopil v Sokol Brežice v 1. razredu osnovne šole in treniral 8 let brez večjih rezultatskih uspehov. Ob vstopu v srednjo šolo je začel s treningi atletike v Atletskem klubu Brežice. Leta 1986 se je nato se kot vaditelj vrnil v brežiško Telovadno društvo Sokol, leta 1991 in 1993 opravil vaditeljski in trenerski izpit ter 1996 prejel naziv amaterski trener ženske športne gimnastike I. razreda.

O nazivih: "Si predstavljate, da vam država po 15-letih posedovanja vozniškega dovoljenja to izniči?"

V prvem odgovoru se je Zorko dotaknil tudi novih strokovnih nazivov. "Zdaj imam naziv trenerja ženske športne gimnastike I. razreda, kar je danes rang vaditelja. To pa pomeni, da bi moral v bodoče imeti strokovni nadzor in prisotnost profesorja športa v telovadnici. Tako v nič izpuhti 30 let entuziastičnega trenerskega dela, prakse in izkušenj. Si predstavljate, da vam država po recimo 15 letih posedovanja vozniškega dovoljenja, le to izniči in odvzame, da lahko vozite le »bicikl«," pravi Zorko.

"Žal prihaja tudi do nelojalne konkurence"

Sogovornik izpostavlja, da v športu žal nehote prihaja tudi do nelojalne konkurence. "Gimnastično abecedo lahko izvaja kdorkoli, ki ima primerno izobrazbo, brez zaledja nacionalne panožne zveze. Jasno je, da je gimnastika kot tako osnova vsem športom, saj jo v temelju izvajajo tako atleti, plesalci, karateisti, judoisti in drugi. Nihče pa v osnovi nima razvojne tendence usmerjati in izvajati tekmovalnega športa kot žensko športno gimnastiko." Gre torej za samo kratkotrajen dobičkonosen proces, kar se ponavlja iz leta v leto, še opozarja Zorko.

(bš)

krško
gimnastika
video
fotogalerija

Pridružite se nam

Novice iz Posavja