S kolesom do Azije
V nadaljevanju v izvirniku objavljamo potopisni zapis ultramaratonskega kolesarja ter kolesarskega promotorja Damija Zupija.
V preteklosti sem že vozil odmevnejše projekte:
- Trst - Atene (10 dni 7 držav : 1.850 km)
- Od zibelke do groba (od Hitlerjeve rojstne hiše pa vse do Auschwitz-a)
- Paros2Pharos (grški otok Paros pa vse do Pharos na otoku Hvaru)
Tokrat sem si zaželel znova nekaj posebnega: S kolesom do Azije! Ker se vedno znova in znova skušam obkrožiti z ljudmi, ki so pozitivci, vrhunski kolesarji, ravno dovolj drzni in predvsem ne komplicirajo preveč, sem projekt pokazal Miro Pasariću iz sosednje Hrvaške. Na moje veselje je povabilo tudi sprejel. Miro je super kolesar, ne druživa se prepogosto, ko pa se, je pa to vedno nekaj posebnega! Tudi tokrat je bilo temu tako. Torej cilj je Azija, vzhodna stran, preko mosta 15 July Martyrs Bridge, skratka AZIJA!
Prvi dan naju je trasa peljala preko ravninske Slavonije do Osijeka. Kar nekajkrat se nama je zgodilo, da sva bila deležna brezplačne kavice na najini poti, ker so bili ljudje enostavno navdušeni nad tem, kam greva in predvsem na kak način greva tja...s kolesom! Na poti sva se ustavila tudi v Vukovarju, obnovljen stolp je pravi lepotec.
Nadaljevala sva na mejni prehod Šid, kolona kamionov za vstop v Hrvaško: 5 km. Do Beograda dokaj prometna cesta, se pa da z malo izkušnjami vseeno lepo manevrirati med avtomobili. Beograd je kot vedno super destinacija. Hotel sva imela v samem centru, do priljubljene restavracije "Tri šešira" na Skadarski ukici sva imela 10 minut hoje. Hrana je bila (dopolnite sami...) Žal časa za zabavo na splavih tokrat ni bilo, me bo pa kolesarska pot sigurno še kdaj peljala čez to čudovito prestolnico. Naslednji dan naju je pot vodila do Donjeg Milanovca, trasa dolga 180 km, ki pa se zaključi v krajinskem parku Đerdap. Tukaj Miro naleti na prepreko.
V enem izmed tunelov (22 jih je vse do meje z Romunijo ter do hidroelektrarne Djerdap) predre zadnjo gumo. No, kar se je na začetku zdelo kot nedolžna stvar se izkaže da to ni! DI2 je utrpel po udarcu v luknjo v tunelu tak stres, da ga ni bilo več mogoče zbuditi in enostavno ni več menjaval prestave! V trenutkih kot je ta, je zelo pomembno, da poznam ljudi, na katere se lahko obrem. Tako sem v večernih urah video govoril s Primožem, lastnikom kolesarske trgovine in servisa iz Novega Mesta, ki je Mirotu po video povezavi menjalnik usposobil vsaj do te mere, da ni rabil voziti naslednjih 196 km v najtežji prestavi. Je pa vseeno Miro celotno 4 traso, vseh 196 km odvozil na dveh prestavah: 4 in 15! Đerdap je zagotovo ena lepših tras, ki sem jo odvozil do sedaj. Priporočam!!! Razgibana in slikovita, pravi balzam za oči.
Fotogalerija (Foto: Dami Zupi):
Romunija
Potem pa Romunija. Dan ko naju je prehitelo, pa ne pretiravam, sigurno več kot 1.000 kamionov. Tukaj je bilo res treba biti previden in pozoren, zelo stresna vožnja. V prvem večjem mestu, Craiova, Miro kupi nov zadnji DI2 menjalnik za 200 eur. Sledi nastanitev ter kopanje v hotelskem bazenu. Pot naju je naslednji dan po Romuniji vodila vse do glavnega mesta, Bukarešte. Nastanjena v neposredni bližini parlamenta in samega centra. Z nekaj več kot 1,7 milijonov stanovalcev si lahko predstavljate, kaka gneča je šele na cesti...
S trajektom v Bolgarijo
Dan 6 v razdalji 236 km mi bo pa ostal v posebnem spominu. Res lepem! Odličen zajtrk, ki je bil razlog da sem uspešno premagal vse napore tega dneva. 1 uro po Bukarešti lepo vreme. Nič vetra, za razliko od dneva prej, ko je pihalo vsaj 5 ur v prsa. Kolesarji dobro veste, kaj to pomeni. Nato pa sledi rock'n'roll. 6 km makadama, žitova polja katerih ni bilo konca, vsaj 50 km ceste in ona in levo in desno. Noro. Nato pa na mejni trajekt iz Rumunije v Bolgarijo. Seveda sem (kot ponavadi) zgrešil pravega in se po Donavi odpeljal 10 km izven začrtane trase. Life is a journey, no a destination, remember? Po Bolgariji pa sami hupserji, dinamična vožnja, človek bi to vozil 15 ur nepretrgoma :) Noro lep, noro naporen dan. Pa še to:Pa še to: Na eno malenkost sem pozabil. 8 ur je padal skoraj skozi nepretrgoma dež. Intenzivno, kot da se je oblak “utrgal”. Res se ne hecam: fantastična vožnja!
Bolgarija. Palec gor! OK ceste in ne preveč nevarni vozniki. No, hupanja se pač moraš navaditi. Ampak to je bolj opozorilno hupanje in ne tako kot smo ga drugače mi kolesarji vajeni.
PS: Še nikoli nisem s fenom sušil potnega lista, niti denarja:)
Prek Bolgarije v Turčijo
160 km po vzhodni obali Bolgarije je pustilo mlačen vtis, ne vem če je naziv "zlata obala" ravno primeren. Je pa en biser, ki ga želim izpostaviti in sicer cilj 7. dneva, Pomorie. Tukaj je pa res lepo. Mirno, urejeno, prijazno, turistično. Priporočam.
8. in 9. dan sta namenjena vožnji po Turčiji Preko Saray-a vse do Istanbula. V Sarayu sel bil jaz zadolžen, da nama najdem hotel. In sem ga. Jaz strokovnjak! Iskal sem hotel, da je blizu zelenega (na zemljevidu obarvano zeleno - kar bi naj pomenilo bližino parka in bolj mirno področje), pa ime hotela mora biti zanimivo. Je bilo: “Elite hotel”. Miren hotel, v centru. In kar se je na google maps zdelo kot park čez cesto, je bilo - pokopališče! No, vsaj sosedje niso bili glasni ponoči. Z Mirom voziva zadnji, 9. dan na adrenalinu, nisi vsak dan v Istanbulu s kolesom!
60 kilometrov do cilja pa predrta guma
Približno 60 km do cilja predrem zadnjo gumo, na cesti mi je uspelo "pobrati" en lep, ravno prav oster kovinski delec, dimenzije 5x1 mm. Kdor zna pač zna:) Promet po Istanbulu je pa nekaj, na kar te nobena izkušnja prej ne more pripraviti. 5 pasovnica, avti, avtobusi, motorji, vse šviga levo - desno. Kot v kakšni videoigrici!
"Nisi vsak dan s kolesom v Istanbulu"
V starem centru Istanbula postanek pri najbolj znanih destinacijah, nato pa še 10 km do cilja najinega projekta. Mostu, ki povezuje Evropo z Azijo. Trenutek, ki ga je nemogoče opisati z besedami... Skoraj tak, ko si deležen pogledov na večerji in v trgovini ter vprašanj, zakaj imaš pol noge bele pol pa zažgane "What happened to you, man?”, so spraševali ljudje in čudili ter nasmihali.
Miro se je v domovino vrnil dan po prihodu v Istanbul. Sam sem se pa odločil, da se tudi vrnem domov. Samo jaz grem s kolesom. Po drugi, daljši poti:) Zame vmesni cilj v Istanbulu me je pustil brez besed. Kaj pa lahko pričakuješ drugega od 15. milijonskega (!!!) mesta?
Dan počitka sem izkoristil za ogled tega edinega mesta na svetu, ki je hkrati pozicioniran na dveh celinah hkrati. In Evropi in Aziji. No, sedaj je pa treba počasi razmišljati o povratku nazaj domov. Miro Pasarić je odletel (Dobri dve uri traja let iz Istanbula do Zagreba), jaz se pa vračam domov s kolesom in to po daljši poti.
Kako nazaj domov?
Ideja je bila: Par dni voziti po Aziji, nato pa v Grčijo, Makedonijo, Albanijo. Potem se bom pa odločil ali preko Črne gore proti Hrvaški (ter Jadranska magistrala) ali pa s trajektom v Italijo in odvoziti celotno vzhodno obalo Apeninskega polotoka. Glede na to, da sem Jadransko magistralo odvozil že nekajkrat, veste sami, katera trasa mi je bila favorit v glavi.... Prvi dan povratka proti domu je bil glavni cilj pobegniti iz Istanbula, ker promet je pa res strašen. Ponovno sem se zapeljal od hotela mimo Modre mošeje ter do obale. Hop na ladjico in za 0,6 eur na drugo stran zaliva ki ločuje Evropo in Azijo. Vožnja ni predolga - morda kakih 20 minut. Po obali sem nato kolesaril vse do Eskihsara, kjer je mogočen pogled na 5 pasni, 2.620 metrov dolg most (Osmangazi Bridge), čudo! Vožnjo ob obali bi lahko primerjal z vožnjo po Portorožu, samo da je tale trajala kakih 50 km :) Cilj tisti dan je bilo mesto Mudanya, kjer sem bil nastanjen v majhnem butičnem hotelu, kjer so postregli z odličnim zajtrkom, en meter od morja:)
Pot me je nato naprej vodila 181 km do mesta Biga. To mesto si bom zapomnil po lepi urejenosti, čistoči, prijaznih ljudeh ter odlični kulinariki! Soba z zajtrkom 20 eur! Ampak, kaka soba! Tretji dan vožnje po Aziji sem zaključil s trajektnim prevozom nazaj v Evropo, v mesto Kesan. Tukaj sem spoznal fanta iz Nizozemske, ki je tudi kolesaril vse do Istanbula, vozil je povprečno 70 km na dan, s cestnim kolesom, ampak natovorjen kot mula. To ne bi bilo zame. Mislim da je rekel, da je na poti že nekaj več kot 38 dni, pa še kakih 5-6 jih ima pred sabo. Sva šla na lokalni kebab, kako je bil dečko vesel, ko sem ga počastil. Bo pa on mene, ko bom na Nizozemskem :)
Grčija
Novi dan, nove ceste. Čas za vstop v Grčijo. Na meji nobenih težav, je pa bila Turčija edina država, pri kateri sem in pri vstopu in pri izstopu v državo moral pokazati potni list. Vsepovsod drugje je zadostovala osebna izkaznica. Grčijo sem s kolesom obiskal že nekajkrat, zato mi Atene niso bile več izziv. Odločil sem se da grem po obali Egejskega morja vse do Soluna, drugega največjega mesta v Grčiji. Tukaj sem s svojimi očmi doživel pravi balzam, toliko lepih pogledov in za fotke primernih lokacij. Navdušen, kako lepo in urjeneno mesto! Hotel na jezeru Vegoritida (prej jezero Ostrovo) me je razvajal z norim pogledom na to jezero. Mimogrede: površina jezera je zavidljivih 54 km2, naše Blejsko ima površino 1.45 km2
Severna Makedonija
Naslednji dan pa je bil cilj etape na še enem jezeru. Tistemu, o katerem sem ponavadi slišal samo, ko smo kot mulci igrali Monopoly. Ohridsko. Površina 388 km2. 267 x toliko kot je veliko Blejsko jezero! In seveda nova država, v katero sem zapeljal s kolesom: Severna Makedonija. Pustite ob strani vse predsodke o Makedoniji! Če bi zdajle izbiral destinacijo za letni dopust - Ohrid in Makedonija!
Nato pa do Italije
Nov dan, nove dogodivščine. Tukaj je padla odločitev, da (tokrat) še ne bom šel do Skopja in na Kosovo (Priština), temveč grem do Jadranskega morja, mesto Drač. 2 pizzi 2 CocaColi plus en sendvič za na pot, 10 eur... Odločitev o trasi je padla, vozil bom celotno obalo Apeninskega polotoka, celotno vzhodno obalo Italije.
Trajekt je izplovil iz Drača ob 22. uri, razdaljo nekaj več kot 250 km je trajekt preplul v 10. urah, ob 8. uri smo vpluli v Italijo, pristaniško mesto Bari, katerega sem iz Bar-a v Črni gori občudoval pred parimi leti, ko sem potoval iz Trsta v Atene.
Obalo Apeninskega polotoka sem prevozil v šestih dnevih, povprečno 160 km na dan. Vožnja mi bo ostala v spominu predvsem po izjemnih temperaturah (tudi 43.6 stopinj) in fantastični kulinariki, saj obožujem italijansko kuhinjo. Vseeno pa v primerjavi z drugimi destinacijami, katere sem v tem projektu odpeljal, cena nikakor ne odtehta niti kvaliteto nastanitev niti gostinskih storitev. Saj veste - Italijani pač znajo zapakirati izdelke in mastno zaračunati. (Lastniki Pinarella dobro veste, o čem govorim) Je pa res, da bolj kot sem se približeval severu Italije, so bile posledične tudi vse vožnje pravi balzam za opazovanje in za fotografiranje. Jug Italije je pustil (predvsem vožnja Bar - Lesina) bolj mlačen vtis...
Več kot 4.100 kilometrov
Po 26 dnevih oz. 23. dnevih voženj sem prispel na cilj, domov v Slovenijo. Za menoj nekaj več kot 4.100 km, 10 držav in nešteto novih spominov, ki me bodo spremljali še dolgo, dolgo časa. Čutim, da sem kolesarsko zaključil osnovno šolo, sedaj je pa počasi čas za srednjo:)
Pred menoj je še kar nekaj kolesarskih projektov, zagotovo se bom udeležil kolesarskega maratona v Krškem, 21. avgusta 2022, saj branim aktualni naslov zmagovalca velike trase. Ter da pozdravim mnoge kolesarske prijatelje iz Krškega ter okolice!
Dami Zupi
