Krško ni prodalo Kostaka. In s tem je povedalo več, kot je bilo izrečeno.

V Krškem se je včeraj zgodilo nekaj, kar je v lokalni politiki redkeje, kot bi si kdo mislil: občinski svet ni sledil poti, ki jo je župan v javnosti že nakazal. Prodaje občinskega deleža v družbi Kostak ni bilo. In čeprav se bo odločitev v uradnih zapisnikih brala kot tehnična zavrnitev prevzemne ponudbe, je njen pomen precej širši. Ne le finančen, temveč političen, simbolen in predvsem vsebinski. 

V ozadju namreč ni zgolj vprašanje, ali je bila ponujena cena primerna ali ne. V ozadju je vprašanje, kakšno podobo o Kostaku je Krško v zadnjem letu gradilo in poslušalo, komu je takšna podoba koristila in kaj se zgodi, ko pride trenutek, ko je treba iz besed preiti v dejanje. Ko je treba odločiti, ali podjetje, o katerem se je v javnosti govorilo s sumničavostjo, zadržki in pogosto tudi z očitki, še vedno sodi med tiste stebre občinskega sistema, ki jih ni mogoče presojati zgolj skozi prizmo dnevne politike. 

Zavrnitev prodaje je zato mogoče razumeti tudi kot tiho, a jasno sporočilo: napovedana prodaja ni bila samoumevna. V politični komunikaciji je javna napoved pogosto način priprave terena. Kar se večkrat ponovi, začne delovati kot neizogibno. Kot nekaj, kar je že odločeno, preden je sploh glasovano. Tokrat ta mehanizem ni deloval. Občinski svet je pokazal, da prodaja občinskega deleža v podjetju, ki ima v Krškem vlogo infrastrukturnega nosilca, ni stvar rutinskega potrjevanja, temveč politična odločitev z dolgoročnimi posledicami. Župan je tako ostal brez soglasja za prodajo. 

Najzanimivejši pa je kontekst, v katerem se je to zgodilo. Kostak je bil v preteklem letu pogosto predstavljen kot podjetje, ki se mu je treba resno posvečati zaradi očitkov, dvomov in namigovanj, ki so se pojavljali v različnih medijih in javnih izjavah. Nastajal je vtis, da je podjetje obremenjeno do te mere, da bi bila prodaja deleža celo racionalna razbremenitev občine. Toda včerajšnji epilog kaže, da se ta vtis ni pretvoril v politično voljo za umik. 

Če bi bil Kostak v očeh lokalne politike in javnosti res predvsem breme, bi bila prodaja logična in politično celo udobna rešitev. Enkratni priliv v proračun, zaključena zgodba, manj odgovornosti in manj razprav. Toda Krško se ni odločilo za to pot. Prav v tem je teža včerajšnje odločitve: ne gre zgolj za zavrnitev ene ponudbe, temveč za implicitno priznanje, da Kostak kljub vsemu ostaja podjetje, ki ga občina ne želi izpustiti iz svojega vpliva. 

To je tudi bistvo razumevanja Kostaka v lokalnem okolju. Ne gre za podjetje, ki bi ga bilo mogoče obravnavati kot katerokoli gospodarsko družbo na trgu, kjer je lastništvo zgolj naložba in prodaja zgolj finančna operacija. Kostak je v praksi del sistema, ki omogoča vsakdanje delovanje občine. Njegova vloga se pokaže ravno v tistem trenutku, ko ne deluje – pri odpadkih, pri komunalni infrastrukturi, pri storitvah, ki morajo teči ne glede na politične cikle. V takšnih primerih lastniški delež občine ni samo premoženje, temveč vzvod nadzora in stabilnosti. 

Zato tudi razprava o ceni delnice ni zgolj računovodska podrobnost, temveč del širšega vprašanja odgovornega upravljanja. Župan je po seji poudaril, da ponujena cena ni ustrezna in da je mogoče doseči več. Takšna izjava je lahko na prvi pogled videti kot tipična politična fraza, toda v tem primeru ima tudi tehnično ozadje. Pri prevzemnih ponudbah cena ni stvar 

poljubnega občutka, temveč je vezana na pravila in primerljive transakcije. Če je bila v preteklem obdobju delnica prodajana po določeni ceni, to postavlja referenčni okvir, pod katerega se prodaja težko upraviči. Hkrati pa višja cena ni nekaj, kar bi bilo mogoče doseči zgolj z voljo, temveč le z utemeljitvijo, da se je vrednost podjetja vmes objektivno spremenila. 

V tem smislu je napoved revizije poslovanja, ki jo župan omenja kot naslednji korak, politično pomembna. Revizija je lahko orodje za večjo transparentnost, lahko pa tudi instrument za prekinitev špekulacij. Če bo pokazala stabilno sliko podjetja, bo njen učinek jasen: razblinila bo del lanskega vtisa, da je Kostak podjetje, ki mu grozi padec. Če pa bo pokazala težave, bo občina imela podlago za bolj premišljeno odločanje, ne pa za odločitev, sprejeto pod pritiskom medijskega vzdušja. 

Toda včerajšnji sklep že zdaj kaže, da v lokalni politiki očitno prevladuje ocena, da Kostak ni podjetje, ki bi ga bilo treba prodati iz strahu ali pod vtisom napadov. To je morda najbolj neposreden preobrat v zgodbi. V preteklem letu se je veliko govorilo o tem, kaj naj bi bilo narobe. Včeraj pa je občinski svet pokazal, kaj se v resnici misli o prihodnosti podjetja, ko pride trenutek odločitve: občina ostaja zraven. 

Krško se je s tem odločilo za stabilnost pred spektaklom. Prodaja bi bila velika zgodba, preprosta za razlaganje in priročna za politično uporabo. Zavrnitev prodaje pa pomeni nekaj drugega: sprejemanje odgovornosti, ohranjanje vpliva in priznanje, da je Kostak v lokalnem okolju več kot predmet spora. Je del infrastrukture, del zaposlitvene in socialne varnosti, del občinskega sistema. In če je bila lani ustvarjena podoba podjetja kot problema, je včerajšnja odločitev prinesla drugačno sporočilo: da se takšne podobe ne prevaja avtomatično v politične poteze. 

Morda je prav v tem bistvo. Občinski svet ni izglasoval prodaje. A hkrati je, brez velikih besed, izglasoval nekaj drugega: da Kostak ostaja pomemben. Da se ga ne odpisuje. In da Krško ne bo sprejemalo strateških odločitev na podlagi vtisov, temveč na podlagi interesa skupnosti, ki v takšnih podjetjih ne vidi zgolj delnic, temveč del svojega vsakdana.