V knjigi Gretin Greh gre za izjemen preplet zgodovinskih dejstev in domišljije, kar pa v ničemer ne načenja bistva -prikaz duha 17. stoletja in položaj žensk v njem.
Gretina zgodba se odvija med leti 1634 in 1635 v Lichtenwaldu na Spodnjem Štajerskem. V tem času, polnem prevratov in bojev med katoliki in protestanti, sredi kmečkih uporov, širitvijo mest, je bilo preganjanje čarovnic v naših krajih v polnem razmahu. Posebej je izpostavljen tudi Gurkfeld (Krško), ki je bilo eno od mest, ki je izstopalo po številu čarovniških procesov in zato predstavlja eno najtemnejših zgodovinskih obdobij našega mesta.
Odlomek iz knjige Urške Klakočar Zupančič Gretin greh:
Žensko srce je kot brezno brez dna, ki lahko sprejme neskončne količine žalosti, obupa in trpljenja. Nikoli se ne napolni, vedno je prostor za več.
Pogladila me je po laseh in rekla: »Ampak močna ženska se ne zlomi. Nobena veja ni dovolj težka, da bi jo upognila ali celo prelomila. Po vsakem padcu, pa naj bo še tako hud in boleč, vstane in gre naprej.vonjaš to, kar je videla, slišala in čutila ona, ko se je borila za preživetje v svetu velikanskih sprememb, kjer je nevednost še vedno nadvladovala znanje.«
(»Grešna ženska je senzualna, ranljiva in hkrati samozavestna ter pogumna«)
Leta 1993 je v slovenskem prevodu pri založbi KRT izšla izjemno zanimiva knjiga (ki je rezultat študije) demografov Gunnarja Heinsohna in Otta Steigerja Uničenje modrih žensk. V njej med drugim trdita, da je bilo preganjanje čarovnic (modrih, lepih in dobrih žensk) predvsem rezultat gospodarske krize, ki je spremljala propadanje fevdalizma in nastajanje novega merkantilističnegaekonomskega reda. Torej bolj ravnanje iz ekonomskih interesov kot kaj drugega. Se strinjate?
Deloma se z ugotovitvami avtorjev strinjam, ker je preganjanje čarovnic dejansko novoveški izum in ne nekaj, kar se je dogajalo v „temačnem“ srednjem veku, kot si večina ljudi verjetno predstavlja. To tudi ni nekaj, česar se je lotevala samo krščanska cerkev. Tako inkvizicija, katere primarna naloga je bila uničenje verskih odpadnikov (heretikov), kot posvetna sodišča, so bila enako zagrizena pri preganjanju čarovnic.
Cerkev čarovništva dolgo ni priznavala, oziroma ga je v srednjem veku celo obsojala, proti koncu 15. stoletja pa je zaradi grabežljivosti, bogatenja, razkošnega življenja prelatov, epidemij kuge in stalnih vojn, pri katerih se je postavljala zdaj na eno zdaj na drugo stran, začela drseti v krizo, katere vrhunec je bil pojav protestantizma sredi 16. stoletja. V tem času je poleg heretikov začela zavzeto preganjati še čarovnice, v katerih je videla pogansko izročilo, ki naj bi bilo utelešenje zla, tudi samega hudiča. Čarovnice so bile hudičeve pomočnice, posrednice med zemljo in peklom. Nedvomno gre za neizpolnjene seksualne želje v celibatu živeče duhovščine, da bi se lahko upirala privlačnim ženskam, pa naj gre za zunanjo lepoto ali morda notranjo modrost. Poleg lepih žensk so bile zelo sumljive še babice (porodničarke), ki so dobro poznale področja, ki so za inkvizicijo predstavljala uganko ženskega.
Za posvetna sodišča so bile po drugi strani nevarne ženske, ki se jim je lahko pripisala krivda npr. za slabo letino, naravne nesreče in bolezni. Pri nas je bila to t.i. veščarija oziroma sabatsko čarovništvo, katerega glavne značilnosti so bili redni shodi satanski shodi (čarovniške sobote) na bližnjem hribu, kamor so čarovnice priletele na metlah, nato so zmolile hudičevo mašo, zasramovale krščanske obrede, na koncu pa uprizorile orgijo. Ekonomski razlogi za preganjanje čarovnic so bili, po mojem mnenju, bolj prisotni v tem, posvetnem vidiku, ko se je iskalo krivce za slabo samooskrbo države zaradi naravnih nesreč.
Kaj je bil vaš temeljni vzgib, da ste se posvetili pravni zgodovini?
Temeljni vzgib je bilo gotovo pristno zanimanje za zgodovino. Ker študij zgodovine ni omogočal toliko zaposlitvenih možnosti kot študij prava, sem se po končani gimnaziji odločila za slednjega. Na podiplomskem študiju sem nato združila svoje strokovno področje z zgodovino in se vpisala na magistrsko smer pravne zgodovine, za katero sicer ni veliko zanimanja. Mene zgodovina fascinira, ker odraža izjemno človeško željo po razvoju, katere gonilna sila so bila večkrat čustva kot razum.
Domnevamo lahko, da je v njej najti marsikaj, kar se zdi današnjemu času tuje, denimo sodni procesi zoper živali in podobna. Pa vendar pravo ni zgoljin le odraz časa, v katerem živimo, kajne?
Zagotovo ob preučevanju prava skozi zgodovino najdemo institute in postopke, ki jih zdaj več ne poznamo, saj se je pravo, tako kot človeška misel, spreminjalo skladno s spreminjanjem družbeno-politične ureditve. V zgodnjih civilizacijah je bilo pravo tesno povezano z religijo (govorimo o t.i. božjem pravu), staroveško ljudstvo, ki je pravo sekulariziralo, so bili Rimljani. S propadom Zahodnorimskega cesarstva je v večjem delu Evrope veljalo t.i. običajno pravo, ki je bilo v veliki meri kazuistično (nanašajoče se na konkretne primere), pravna pravila pa je bilo težko ločiti od običajev. Recepcija rimskega prava se je v kontinentalni Evropi začela v 12. stoletju in se razmahnila z renesanso. Današnje pravo je zmes rimskega prava in običajnega prava z zelo pomembnimi prvinami - civilizacijskimi dosežki meščanskih revolucij - človekovimi pravicami, zato bi težko rekli, da je le odraz časa, v katerem živimo. V nekem delu to velja, ker je pravo živ organizem, ki se spreminja in preoblikuje skladno z razvojem človeške misli in tehničnim ter znanstvenim napredkom.
V svoji knjigi Gretin greh, ki je izšla pri brežiški založbi Primus, ste ustvarili Greto Weber, močno žensko iz 17. stoletja. Izbrali ste zanimivo zgodovinsko obdobje, ko se je širila protestantska miselnost in se na drugi strani ustvarjal reakcionarni katoliški protiudarec. Ima izbira kaj s tem, da prihajate iz koncev, kjer je bil protestantizem in protiudarec novim idejam kasneje izjemno močan?
Niti ne. Več ima izbira opraviti s tem, da gre za turbulentno obdobje v zgodovini, ko se je prebujal raziskujoč človeški duh, ki je ogrožal cerkveni primat nad znanostjo. Po drugi strani pa so znotraj cerkve posamezniki obsojali cerkveno dekadenco in naznanjali reforme. Cerkev se je tako morala boriti na več frontah, vendar je kljub katoliški protireformaciji v nekaterih delih Evrope morala priznati premoč protestantov. Na naših tleh je zmagala protireformacija, ker so bile slovenske dežele pod oblastjo Habsburžanov, ti pa so bili zvesti papežu.
Zadnje žrtve na Kranjskem naj bi bile zažgane med leti 1710 in 1720, in sicer v Krškem. Gre za izjemno temno plat zgodovine naših krajev. Kje so se najpogosteje pojavljaliti procesi? Nekateri avtorji trdijo, da izključno z vinorodnih območjih.
Preganjanje čarovnic je v slovenskih deželah mnogo bolj prizadelo Štajersko kot Kranjsko. Približno 65 % postopkov se je zgodilo na Štajerskem, kjer so bila glavna središča Hrastovec, Ormož, Ljutomer, Maribor, Ptuj, Celje in Radgona. Večji procesi na Kranjskem so se zgodili v Ljubljani, Krškem, Škofji Loki, Ribnici in na Poljanah. Pri nas naj bi za zadnji čarovniški proces veljal proces proti Marini Češarek v Ribnici leta 1701. Verjetno je, da so se čarovniški procesi dogajali tudi kasneje, vendar niso dokumentirani ali pa so se listine izgubile.
Ali drži, da so čarovnice preganjali izobraženi pravniki po uradni dolžnosti, v okviru obstoječe zakonodaje in ne cerkvena inkvizicija?
Čarovnice so preganjali oboji, tako inkvizicija kot pravniki posvetnih sodišč. To so bila deželska sodišča, ki so sodila po kazenskem zakoniku cesarja Karla V., ki je bil sicer v naših deželah le svetovalne narave. Tako Kranjska kot Štajerska sta v 16. stoletju dobili svoj sodni red za deželska sodišča (t.i. malefični red).
V kolikšni meri je vaša knjižna junakinja resnična, torej povezana s tistim, kar strokovno preučujete?
Greta je popolnoma izmišljen lik, prav tako njena zgodba. Zgodovinski okvir, v katerem se dogaja, pa je resničen, prav tako so resnične nekatere osebe v knjigi (najbolj očiten je npr. baron Inocenc Moscon). Nekateri dogodki (kmečki upor leta 1635), običaji (običaji ob rojstvu) in postopki (čarovniški proces) temeljijo na zgodovinskih virih.
Zakaj ste se odločili, da pišete v prvi osebi?
Iskreno, težko odgovorim na to vprašanje. Verjetno zato, ker se mi je zdelo, da bom pripoved na tak način lažje približala bralcem. Da se bodo lahko vživeli v razmišljanje in čustvovanje mlade ženske, ki je bila nekoliko drugačna od ostalih v tistem času. S tem mislim, da je na subtilen način prestopala običajne družbene okvirje.
Kakšen je torej bil Gretin greh?
Gretin greh je bil, da je preveč vedela in preveč ljubila. Njeno življenje je bilo že od otroštva zaznamovano z grehom, z očetovo vedoželjnostjo in znanjem, ki ga je prelival vanjo, ter z mamino pokoro. Greta je bila grešna, ker je rodila otroka „z napako“, ker se je učila skrivnosti babiškega poklica, ker je bila strpna do drugačnih in predvsem, ker je ljubila moškega višjega stanu. Ker si je upala upati. Čeprav gre za zgodovinski roman, bi knjigo z nekaterimi spremembami zlahka zapisali tudi s sodobno Greto.
Kaj bi bil Gretin greh danes?
Verjetno bi bil njen greh prestopanje mej, na kateremkoli področju. Grešna ženska je senzualna, ranljiva in hkrati samozavestna ter pogumna. Tudi danes je greh, če ženska preveč ve in če preveč ljubi, le okvirji družbene sprejemljivosti so drugačni, zaradi česar se takih žensk ne pošilja več na grmade... no, vsaj v fizičnem pomenu ne... kako pa družba gleda na take ženske, je že drugo vprašanje.
Knjiga je namenjena vsem močnim ženskam, ki jih je življenje lomilo, vendar so vedno znova našle voljo in moč – čarovnicam današnjega časa.
(epT)
