Je povezovalka prireditev ter usmerjevalka literarnih in drugih pogovorov, med njimi tudi mesečnih Hospickafejev, s katerimi se je začelo njeno dolgoletno sodelovanje s Slovenskim društvom Hospic. Je certificirana hipnoterapevtka, trenerka javnega nastopanja in samokomunikacije ter strastna pripovedovalka zgodb. Napisala je dva romana za odrasle – Sprehajalka gospodovega psa in Tihotapci miru. Knjiga Do kdaj živim pa je njena prva knjiga pogovorov.

Nagovarja jo svet peska, puščave in raziskovanja daljnih kultur, skozi leta pa jo je potiho nagovarjal tudi pogovor o smrti. Za njo so leta srečevanj z zgodbami sogovornikov na Hospickafejih, katera ji je z notranjim nasmehom in zaupanjem predala njihova ustanoviteljica dr. Manca Košir. Njej in metulju – simbolu preobrazbe in večnosti – je namenjeno izročilo najnovejše knjige, vsebini katere smo prisluhnili zbrani v knjižnični dvorani.

Spregovorili so o krogu življenja, o sencah, ki nas dohitijo in tem, da slednje brez sonca ne obstajajo. Sive teme vsakdana so svetlili in barvali z vztrajnostjo ter optimizmom. Strinjali so se, da moramo življenju čim večkrat dovoliti, da nas preseneti z lepim. Ob tem pa se pogovarjati – v dvojici, skupini, s samim seboj. Notranji monolog ima posebno moč. V notranjih tišinah najdemo besede tako zase kot tudi za druge.

Gostja je izpostavila pomen (od)žalovanja, ki ga ne smemo potiskati v ozadje, saj se bo na ta način bolečina zabrazgotinila in bo z nami še dalj časa. Ob tem se je spomnila nasveta, ki ga je prejela od sebi ljube osebe – da je žalost milost in pospravljanje po srcu.

Večer so zaključili z zgodbo o levjesrčnem dečku, ob kateri se je mnogim naježila koža in orosilo oko. Z besedami »Spet lahko letim.« je ta mali junak po mesecih žalovanja znova zaživel. In ob tem potrdil gostjino misel, da se odprto srce res lažje zdravi. 

Vir: Knjižnica Brežice