Rastoča knjiga Senovo
KRŠKO Letos smo se spomnili treh umetnikov, ki so pustili neizbrisljivo sled v kraju na besednem in glasbenem področju – to so Ivo Umek, Nani Kušar Žibert in Miran Kozole.
V kratkih pripovedih in izpovedih smo predstavili njihove življenjske prelomnice in umetniške dosežke. O pesniku Ivu je pripovedovala hči Nina. Pisateljico Naniko so predstavili njeni učenci, vsestranskega glasbenika Mirana njegova učenka, danes znana citrarka, Jasmina Levičar.
Jasmina nas je z nežnimi zvoki citer najprej popeljala med verze Iva Umeka. Rahločutno so jih recitirali učenci OŠ Senovo in recitatorji DKD Svoboda Senovo. Pesnika nam je še bolj približala pesnikova hči Nina, tudi sama umetnica. Da jabolko ne pade daleč od drevesa, pa so nam dokazovale v ozadju razstavljene grafike pesnikove vnukinje Klare. Med drugim smo izvedeli, da je Ivo poleg refleksivne lirike pogosto priložnostno spesnil verz ali celo pesem in tudi na ta način presenetil prijatelje.
Ponovno so zazvenele citre in nas ponesle v spomini k naši drugi umetnici – pisateljici Nani Kušar Žibert. Po rodu sicer iz Ljubljane se je na Senovem kalila kot učiteljica in se preko svojega učiteljskega poslanstva dotaknila mnogih src. Ljudi je očarala s svojo eleganco, notranjo lepoto, predvsem pa s toplino in dobroto. Nanjo so obujali spomine njeni nekdanji učenci, s katerimi je stkala globoke prijateljske vezi ter jih ohranjala z bogato korespondenco. Razstavljeni so bili vsi njeni romani (kar trideset jih je napisala) in slika, ki jo je poklonila zaposlenim na senovski šoli. Posebej ganljivo je bilo brati in poslušati odlomke iz njenih pisem, poslušati njene izbrane misli, ki jih je namenila vsem Senovčanom – »njenim edinim pravim prijateljem«, kakor se je izrazila sama.
Fotogalerija (Foto: Rastoča knjiga Senovo):
Večer smo zaokrožili v pogovoru z Jasmino, katere spretni prsti so ubrano igrali na strune citer – tega dne še posebej lepo, saj so igrali v spomin Miranu Kozoletu – glasbenemu samouku, geniju, skladatelju, velikemu glasbeniku in prijatelju. Izvedeli smo marsikaj zanimivega – od prvih glasbenih začetkov do vrhunca njune skupne kariere. A vsem je privabila solze v oči Miranova hči Sara, ki je tenkočutno in nadvse ubrano odpela priredbo Ati, daj še enkrat zaigraj. Nobeno oko ni ostalo suho in nobeno srce trdo. Večerni dogodek so sklenili godbeniki z Miranovo avtorsko skladbo Ljubezen je kot pomlad, v priredbi Tineta Marka.
Kar nismo se mogli raziti, saj so iz obiskovalcev privreli spomini na dogodke, ki s(m)o jih preživeli s pokojnimi umetniki. Začutili smo medsebojno prepletenost in intimo zaupanja in vsakdo je želel dodati svoj kamenček v mozaik spominov. Človek umre dvakrat – prvič, ko njegova duša zapusti telo, drugič pa takrat, ko umre zadnji človek, ki se ga še spominja. In dokler se bomo spominjali naših ljubih Senovčanov, cenili in gojili spomin nanje, bodo vedno z nami.
Koliko bogastva je v spominih! Le deliti jih je treba in nam je to uspelo. Hvala vsem, ki se jih spominjate.
Simona Šoštar,
vodja projekta Rastoča knjiga Senovo
Objava je sofinancirana s sredstvi Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
