100 let Ljubomire Žarn
KRŠKO Ljubomira je obiskovala osnovno šolo, izobraževanje pa nadaljevala v samostanu v Dolenjskih Toplicah. Kot nam je zaupala njena hči, ji je še posebej blizu glasba, saj je v mladosti rada prepevala in igrala na klavir. Za domače, sosede in prijatelje je celo pripravljala krajše koncerte.
100. rojstni dan
Ljubomira Žarn, po domače Mira
Ljubomira Žarn, po domače Mira, se je rodila 10. januarja 1923 v premožni meščanski družini v Krškem. Mama Jožica in oče Franc Vodopivec sta vzgojila sedem otrok.
Osnovno šolo je obiskovala v rojstnem kraju, izobraževanje pa nadaljevala v samostanu v Dolenjskih Toplicah. Bila je zelo klerikalno usmerjena, zaradi tega je izgubila službo na davkariji v Krškem. Rada je imela glasbo, lepo je pela in igrala klavir. Njeni prijatelji in sosedje so se radi zbirali pri Vodopivčevih in uživali pri maminih krajših koncertih, ki jih je prirejala zanje in domače.
Družina se je med vojno umaknila na Zdole, mami pa je ta čas službovala na Občini Brežice. Po vojni se je družina vrnila v svojo hišo v Krškem in nadaljevala pekovsko obrt, mami pa je svojemu očetu pomagala voditi finančne posle. Pri svojem delu je spoznala svojega bodočega moža Jožeta Žarna in se leta 1951 z njim poročila. Jože je bil eden od desetih otrok Žarnovih iz bližnje vasi Gorica. Priden in marljiv trgovec je poskrbel, da sta si z ženo na Griču pri Leskovcu zgradila svoj dom. Tam je mami vzorno skrbela za gospodinjstvo, vzgojo svojih hčera Irene in Helene, pomagala pri obdelavi vrta, sadovnjaka, pozneje tudi vinograda. Bila je globoko verna, včasih se nama je s sestro zdelo, da s svojimi zahtevami malo pretirava, vendar je nama nudila vse, imeli sva čudovito otroštvo in mladost. Kljub temu, da je bila kot mama zelo stroga, sva jo oboževali.
Življenje so ji popestrili štirje vnuki, moja otroka Davor in Barbara ter Helenina Dejan in Nina, kasneje pa še šest pravnukov – Lukas, Ela, Mija, Roko, Tia in Jan. V življenju je mnogo prezgodaj doživela dve veliki izgubi – leta 1986 ji je po kratkotrajni in hudi bolezni umrl mož Jože, leta 2009 pa po dolgi in hudi bolezni še mlajša hči Helena.
Vse do leta 2016 je živela sama v svoji hiši in skrbela zase. Zaradi padca in zloma noge pa se je njeno zdravstveno stanje tako poslabšalo, da se je morala iz svojega doma preseliti nekaj ulic nižje v Dom starejših občanov Krško. In zdaj je tukaj … Redno, vsak dan, srečuje svojega vnuka Dejana, ki je tam zaposlen, zelo pogosto, če je le možno večkrat na teden, tudi mene, Ireno. Včasih mi pravi, da sem njena »zlata mamica«, največkrat pa ve, da sem hčerkica in mi pravi »moja zlata hčerkica«. Takšna je stoletna življenjska pot moje mame Mire.
Irena Bostič
