Maškare v Radečah nekoč in danes

RADEČE V Radečah so pred nekaj desetletji pustne povorke in maškarada imeli precej drugačno noto kot sedaj. Prva opaznejša razlika je bila že v tem, da je bilo gledalcev opazno več kot tistih, ki so si našemljeni privoščili zabavati druge oziroma bolje rečeno privoščili so si zaželeno norčavost. Ob cesti osrednje ulice se je trlo ljudi, ki so komaj čakali, kaj novega in izvirnega bodo videli. Vedelo se je tudi, od koga se pričakuje znano masko, ali novo idejo. In kar je bilo videti, je bilo nekaj, o čemer se je tedaj še dolgo govorilo in o čemer tisti, ki so bili navzoči tedaj, z navdušenjem še danes govorijo.

Sodelujoči v povorki so se potrudili, da so pripravili izvirne in zanimive maske, v ozadju le-teh pa je bila vedno zgodba, rdeča nit pustnega dogajanja posamezne maske. Ena od takih je bila denimo skupinska maska, ki je predstavljala ljudožerce, ki so zajeli belca (igral ga je Marjan Pinterič, ki je bil suh in visok in je tako izstopal po barvi kože in po sami telesni konstituciji). Črnci pa so bili že znana skupina starejših Radečanov. Na avtomobilih so bile slamnate strehe črnskih hiš, kar se je videlo tudi na drugih delih avtomobilov. Ustvarili so celo plemenski ogenj.

Radeške maškare so cenjene in znane daleč naokrog.

"Iz drv so naredili kurišče, nato pa vklopili baterijo prekrito z rdečim celofanom ki je dajala svetlobo, ki je dajala vtis ognja. Pa človeška lobanja (ne vem, od kod je bila)! Elastiko so namestili na spodnjo čeljust, da so plašili tiste, ki so opazovali ostalo dogajanje in jih je zvok šklepetajočih zob zraven njihove glave prestrašil," pripoveduje Nevenka Vahtar, ki je v pustno dogajanje že vrsto let močno vpeta najprej kot ljubitelj pustnega rajanja in tudi kot članica ekipe Društva prijateljev mladine Radeče, ki vsako pustno soboto priredijo maškarado (prej je bil za otroke vedno rezerviran ponedeljek).

Fotogalerija (Foto: arhiv Nevenke Vahtar):

Radeške maškare

Radeške maškare so bile po njenem pripovedovanju cenjene in znane daleč naokrog. Prav z ljudožersko masko so najprej izvedli zgodbo na trgu v Radečah, potem pa se odpravili še na karneval v Celje. "Leta 1962 je radeška ekipa imela izdelan Cirkus Nameček, večinoma iz lesene konstrukcije, papirja in lepenke, in ker je tedaj, ko bi moral biti v Celju karneval, deževalo, bi celotna skupinska maska seveda propadla. A ker so organizatorji pričakovali iz Radeč nekaj posebnega, so karneval za en teden prestavili. »Dobili so prvo nagrado – odojka – še imam pismo, naj pridejo iskat nagrado v Celje. In to ni kar tako, " sogovornica Nevenka pove del spominov iz njenih otroških in mladostniških let, ko je pri družbeno aktivnih marsikaterih starših bila navada, da so otroke položili v zakonsko posteljo, pustili luč prižgano ter jih pred spanjem seznanili, kam se odpravljajo, rekoč: "Midva prideva pozno!" In maškarada ter pustna povorka je vsekakor vsako leto spadala v kategorijo dogodkov, ki jih ne gre zamuditi.

Doroteja Jazbec