Po podpisu Konvencije o pravicah invalidov leta 2008 država svoje obveze še ni izpolnila, so zapisali v sporočilu za javnost.

Medkrajevni avtobusi še danes niso prilagojeni oz. dostopni za gibalno ovirane, čeprav je lani potekel rok za ureditev dostopnosti medkrajevnih prevozov za invalide. “Predlagamo rešitev s pomočjo koncesionarjev, da bi jim s pogodbo naložili, da bi obnavljali svoj vozni park tako, da bi bila vozila prilagojena gibalno oviranim. Invalidom in s tem tudi mamicam z otroškimi vozički in starejši populaciji, ki se giblje s hoduljami in podobnimi pripomočki,” je predlagal predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic.

Od prihodnjega leta, ko se izteče 15-letni rok, bi morali biti za invalide dostopni tudi vsi javni objekti. “Vemo, da je po raziskavi Zagovornika načela enakosti le 25 odstotkov srednjih šol dostopnih gibalno oviranim. Še najbolj žalostno pa je, da po raziskavi varuha človekovih pravic niti vsi centri za socialno delo (CSD) niso dostopni za gibalno ovirane invalide,” je navedel. Ti centri so namreč vstopna točka za vsakega državljana, ki ima potrebe, da si pridobi socialne transferje, ki mu pripadajo.

So pa na zvezi aktivno sodelovali pri sprejemanju zakona o osebni asistenci, ki je veliko ljudem pomagal, da so se vrnili v družbo. Kastelic je poudaril, da je vesel, ker je bil sprejet ta zakon, ki velja za enega od t. i. civilizacijskih zakonov. “V zadnjem času nas skuša država vnovič nekako ukalupiti, a je treba vedeti, da svoboda invalidom veliko pomeni,” je dodal. Na zvezi so imeli proaktivno vlogo tudi pri noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katero so invalidi po 30 letih le dobili zakonsko pravico do obnovitvene rehabilitacije.

Na zagotavljanje enakih možnosti in nediskriminacijo invalidov, ki sta ključna izziva naše družbe na tem področju, je pred današnjim dnem opozoril tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Strinja se, da se problem nedostopnosti do grajenih objektov za invalide v Sloveniji rešuje prepočasi, enako velja tudi za problem nedostopnosti (medkrajevnega) javnega prevoza.