Gnezda si uredi kar v naseljih, kmetovalce pa spremlja pri oranju in košnji travinja. V zadnjih letih se v medijih pogosto pojavljajo tudi ugotovitve strokovnjakov, da je v Sloveniji vse več gnezdečih parov štorkelj. Tudi na območjih, kjer jih pred desetletji sploh ni bilo. Vse milejše zime povzročajo tudi to, da vse več štorkelj skuša zimski čas preživeti kar v gnezdilnem okolju in jeseni ne odleti na naporno in nevarno pot na afriško celino.

A vse številčnejši pari ne pričajo o tem, da so razmere v naši kmetijski krajini tako dobre. Dokazujejo, da so razmere v drugih predelih Evrope, kjer je sicer bila prisotna, tako slabe, da tam sploh ne poskuša več z gnezdenjem.

Pred dnevi so v Kozjanskem parku prejeli obvestilo o mladi štorklji iz naselja Gornji Lenart (obrobje Brežic), ki ne more leteti in je že nekaj tednov odvisna od pomoči zakoncev Cvelbar. Rozi, kot sta poimenovala najmanjšo med štirimi mladiči, je še kot majhen mladič padla iz gnezda. Nekaj hrane je našla na travniku sama, stalno pa sta jo hranila tudi »krušna starša«. Najbolj ji je teknila poli salama. Rozi je rasla, dobivala perje, a poletela ni. Cvelbarjeva sta imela občutek, da s krili ni vse v redu. Zato so Rozi ujeli in jo prepeljali v Azil za prostoživeče živalske vrste na Muto. Dr. Golob je hitro postavil diagnozo – peruti so v redu, ne pa tudi perje. Razprta perut je pokazala vrzeli med letalnimi peresi zaradi katerih Rozi ni mogla poleteti. Na posameznih peresih pa tanke svetle proge, znak tako imenovanega prehranskega stresa. Letos ima na zdravljenju v azilu preko 10 štorkelj z enako diagnozo. Le dva dni prej je vrnil v bližnjo Dobovo dve štorklji, ki sta imeli iste težave.

Fotografija: Nerazvita peresa

Zaplet se je zgodil tudi Toniju, mlademu samcu, ki se je ozdravljen vrnil v okolico Dobove (Mostec). Iz travnika, kjer se je hranil, se je k gnezdu v naselju vračal kar peš, preko prometne ceste. K sreči so bili vozniki dovolj previdni in je preživel do trenutka, ko je padla odločitev, da se ga ujame in prepelje k sorodnikom, ki se v Dobrovniku v Prekmurju že pripravljajo na selitev. Tudi v tem primeru se moramo za srečni konec te etape njegovega življenja zahvaliti krušnima staršema (zakoncema Blatnik), ki sta mlade štorklje prepeljala v azil, jih zdrave vrnila in še enkrat peljala v Dobrovnik. Malo je tako srčnih ljudi.

Vir: Dušan Klenovšek, Kozjanski park