Življenjska pot Jožice Grahek, ki se je sklenila leta 2026, je bila zaznamovana z zgodovino, bolečino izgnanstva, a tudi z neizmerno močjo spomina, toplino domačnosti in ljubeznijo do svobode.

Jožica Grahek je umrla na morju, ki ji je bilo posebno ljubo. Morje jo je spominjalo na vse lepo, na širino, mir in svobodo. Odšla je v 91. letu starosti, ob obmorskem sončnem zahodu, tik pred praznikom slovenskih izgnancev. Prav ta simbolika njenega slovesa se zdi skoraj pretresljivo povezana z njenim življenjem – z življenjem deklice, ki ji je bila svoboda nekoč nasilno odvzeta, in žene, ki je vse življenje znala ceniti lepoto miru, doma in človeške bližine.

Kot ena izmed številnih slovenskih izgnancev je bila Jožica po sili od doma od svojega petega do devetega leta starosti. Otroštvo, ki bi moralo biti čas igre, varnosti in brezskrbnosti, je zanjo postalo čas odhoda, strahu in tujine. Družina Petan je morala 1. novembra 1941 zapustiti svoj dom. Pred odhodom so z žlicami na hitro pojedli še zadnji ajdov kolač, spečen v domači krušni peči.

Jožici so okoli vratu obesili izgnansko številko 5498. Številko, ki ni bila le oznaka v nečloveškem sistemu, temveč rana otroštva. Kot deklica je bila skupaj z družino odpeljana v izgnanstvo v Šlezijo. Družina Petan je bila marca 1942 v taborišču Lauban, št. 109, kjer so bili mati Ana, oče Jože, sinova Alojz in Martin ter hčeri Marija in Jožica. Vrnitev domov ni bila hitra ne lahka. Petanovi so se 15. februarja 1945 uspeli vrniti do Sevnice, nato na Sromlje, šele maja pa na izpraznjen in uničen dom v Dečnem selu pri Artičah.

A Jožica Grahek ni bila le pričevalka bolečine. Bila je ženska izjemnega spomina, srčnosti in dostojanstva. S svojimi pripovedmi je znala pred poslušalce priklicati krutost izgnanskega obdobja, vendar nikoli brez človeške topline. V njenih besedah ni živela le zgodovina, temveč tudi odgovornost, da se takšne zgodbe ne pozabijo.

S Posavskim muzejem Brežice je sodelovala na številnih predstavitvah in dogodkih. Posebej dragoceno je bilo njeno osebno pričevanje o izgnanstvu v filmu »Vrnili smo se vsi, družina, mamina ruta in očetova ura«, ki je bil marca 2015 na ogled ob Posavski muzejski vitrini. Film in vitrina sta ohranila del njene zgodbe, del zgodbe družine Petan in del skupnega spomina slovenskih izgnancev.

Posebno mesto v tej zgodbi ima poročna ruta njene matere Ane Petan iz leta 1920. To je bilo edino, kar je od izgnanstva Petanovih ostalo lepo in neomadeževano. Jožica Grahek je ruto podarila Posavskemu muzeju Brežice. Danes je ta ruta zgovoren muzejski predmet – tiha, a močna priča lepših časov, nasilno prekinjenega domačega življenja in grozovitih preizkušenj, ki jih je morala prestati družina.

Jožica je ostala zvesta tudi Društvu izgnancev Slovenije. Zavzeto se je udeleževala njihovih dogodkov, srečanja izgnancev pa je skrbno pripravljala tudi sama. Zadnje takšno srečanje je bilo decembra 2022, ko je v Artičah gostila sodelavce muzeja in druge udeležence. Skupaj so obujali spomine izgnancev in si ogledali film z njenim pričevanjem. To ni bil le spominski dogodek, temveč srečanje ljudi, ki razumejo, kako pomembno je pripovedovati, poslušati in ohraniti resnico.

Njeno življenje pa ni bilo zaznamovano le z vojno in izgnanstvom. Jožica Grahek je bila tudi žena, mati, babica in prababica. Bila je del družine, ki jo je imela rada in ki ji je vračala ljubezen.

V Posavskem muzeju Brežice se je spominjajo kot prijazne, srčne in sočutne gospe ter odlične pripovedovalke z izostrenim spominom. Bila je ena tistih ljudi, ki s svojo navzočnostjo obogatijo prostor, z besedo pa ohranijo čas. Njeno pričevanje ostaja del muzejske in širše posavske dediščine, njena podarjena ruta pa kot dragocen predmet še naprej pripoveduje zgodbo družine, izgnanstva, vrnitve in spomina.

Jožice Grahek ni več, ostaja pa njena zgodba. Ostaja njen glas, ujet v pričevanjih. Ostaja spomin na deklico s številko 5498 in na žensko, ki je znala bolečino otroštva preoblikovati v opomin, toplino in človečnost. Ostaja ruta njene matere, ostajajo fotografije, ostajajo besede dr. Ivanke Počkar in ostaja hvaležnost vseh, ki so jo poznali.

Vir: Posavski muzej Brežice, dr. Ivanka Počkar