Drugega avgusta je slovenska reprezentanca do 18 let v Trentu premagala Italijo z 88:71 in prvič v zgodovini postala evropski prvak. Slovence je s klopi vodil Domen Zevnik, Čatežan, ki je prve trenerske korake naredil v Krškem. Slovenija se je z naslovom pridružila Srbiji, Španiji in Turčiji kot šele četrta država, ki je v istem letu slavila v obeh mladinskih kategorijah, U18 in U20. Del zlate ekipe sta bila tudi košarkarja Krke Jazon Krošelj in Timotej Balažič, Zevnik pa je medtem postal glavni trener novomeškega kluba.

Celoten pogovor — o Čatežu, finalu v Trentu in posavski košarki:

»Mi lahko sami sebe premagamo«

Slovenija je v Trentu izgubila le eno tekmo, proti Nemčiji, nato pa izločila Latvijo, Izrael in Španijo. V finalu je Slovenija vodila že za 19 točk, ob polčasu pa je njena prednost znašala 13 točk. »Prišli smo na polčas in smo imeli občutek, da vsak malo vleče zase,« se spominja Zevnik. »Rekel sem jim: fantje, čez dvajset minut bomo evropski prvaki. Samo če v teh dvajsetih minutah uspete zadržati svoje demone. Mi lahko sami sebe premagamo — samo to sem rekel.«

Ko je tekme konec, ni najprej gledal na semafor. »Gledal sem gor, kje bom našel svoje punce.« Letos je bilo njegovo deveto poletje pri reprezentanci in vsako leto se, pravi, o tem najprej pogovori z ženo: »Potem ona reče, saj itak veva, da boš na koncu vzel.«

Med čestitkami so mu največ pomenile tiste od domačih in od učiteljev iz osnovne šole — Slakonje in Omerzuja. »Ko prideš na atletiko in vidiš nekoga, ki to še vedno dela s srcem in strokovno, prav uživaš, pa je čisto drug šport.«

Prvo igrišče, prva generacija

Košarko je začel igrati doma na Čatežu, na starem igrišču za hišo, skupaj z bratom Vidom. V klub se je vpisal razmeroma pozno, pri enajstih letih, in sicer v Krškem — v Brežicah takrat kluba še ni bilo.

Igralsko pot sta prekinili dve poškodbi kolena. Prva ga je dohitela tik pred načrtovanim študijem v Ameriki, druga po vrnitvi v Slovenijo. Med drugo rehabilitacijo se je "motal" okoli dvorane v Krškem, ko ga je takratni predsednik kluba vprašal, ali bi prevzel selekcijo brez trenerja.

»To je bila generacija 97, se pravi tri leta mlajši fantje od mene,« pravi. »In tako je bila to moja prva generacija.« Sledili sta letnika 98 in 99. »Takrat je bil šport — tudi mladinske selekcije, v mojih očeh — v najbolj čisti obliki.«

»Fantje prerastejo klub. To je normalno.«

Najbolj neposreden je, ko govori o domači košarki. Posavski fantje so po njegovem mnenju praviloma bolj borbeni od vrstnikov iz večjih okolij; kot primer navaja Leona Stergarja in Gregorja Glasa.

Težava je drugje. »Ne zavedamo se, do kod lahko za te fante poskrbimo. Ne bi se smeli braniti tega, da za fanta do petnajstega leta naredimo vse, kar je treba, potem pa gre naprej. Fantje prerastejo klub, to je čisto normalno.«

Meni, da posavski klubi ciljajo preširoko. »Hočemo zadovoljiti vse, povsod pa potem malo popuščamo.« Namesto tega bi se po njegovem morali osredotočiti na najmlajše in na množičnost: »Najprej kvantiteta, iz tega bi potem luščili kvaliteto. Dejstvo je, da fante na koncu izgubljamo drugim športom. Hvala bogu, da so v športu — a košarka tu trpi, ker vsak vleče na svoje.«

Karakter kot merilo 

Pri sestavljanju nove Krkine ekipe je bilo odločilno eno samo merilo. »Nam vsem v klubu je bilo najbolj važno — karakterji. Gledali smo fante, ki so jih prejšnji trenerji in soigralci pohvalili. Pripravljeni se boriti, pripravljeni igrati za ekipo.«

Filozofijo, ki jo je prinesel iz reprezentance, strne v en stavek: »Vsak, ki je del ekipe, naj da deset odstotkov več, kot je od njega zahtevano.« To velja tudi zanj in za pomočnike.

»Domen je vse, kar ni košarka.«

Družina se te dni seli nazaj v Brežice — hčerka gre v prvi razred. Na vprašanje, kdo je Domen Zevnik, ko ni v košarki, odgovori brez oklevanja: »Domen je vse, kar ni košarka.«

»Košarko imam strašno rad in vse mi je dala. Ampak če bi se jutri karkoli zgodilo, bi bilo v redu. Res bi bilo v redu.« Na prvo mesto postavi družino, dom, vero in ljudi okoli sebe. »Košarka pride šele potem. Vem, da se kdaj zamenja, ker je služba spredaj — ampak iskreno, veliko stvari je pomembnejših.«