Ko so prišla upokojenska leta, jo je klic domače zemlje skupaj z možem Gustelnom pripeljal nazaj – na Gornjo Prekopo, med ljudi, kraje in spomine, ki so ji pomenili dom.

Na praznik Marijinega vnebovzetja je bilo v Domu starejših občanov Krško še posebej slovesno. Antonija Škrblin, ki jo domačini poznajo kot Tončko z Gornje Prekope, je v družbi ljudi iz domačega kraja praznovala častitljivih 100 let.

Dan pred njenim rojstnim dnevom so jo obiskali župan Občine Kostanjevica na Krki Robert Zagorc, članice Rdečega križa in vaščanke Gornje Prekope. Tončka, ki že nekaj let prebiva v krškem domu starejših, se je znanih obrazov iskreno razveselila.

Ko sama ne more več tako pogosto domov, je tega dne dom prišel k njej – v prijaznih besedah, objemih in spominih ljudi iz kraja, kjer je preživela velik del svojega življenja.

Med obiskovalci je bil tudi župan Robert Zagorc, ki se Tončke spominja kot nekdanje sosede iz domače vasi. Ob jubileju ji je izročil šopek in unikaten vinorel z motivom Kostanjevice na Krki ter ji namenil posebno voščilo: »Kot je mogočen in trden hrast naše občine, ste vi s svojim življenjem dokaz, da se z voljo in pozitivno energijo dočaka častitljivih 100 let. Vse najboljše!«

Slavljenka je skupaj z obiskovalci pojedla kos rojstnodnevne torte in nazdravila novemu stoletju. Vesela je bila predvsem ljudi iz domačega kraja, saj ji še vedno veliko pomenijo prijazna beseda, bližina ljudi in obujanje spominov na dom.

Prvorojenka v družini z osmimi otroki

Antonija Škrblin se je rodila 16. avgusta 1926 v vasi Veliki Ban na območju današnje občine Šentjernej. Njena starša sta pozneje kupila domačijo v vasi Rakovnik–Lund in se tja preselila z družino. V družini se je rodilo osem otrok, Tončka pa je bila prvorojenka. Otroštvo zanjo ni bilo brezskrbno. Že zgodaj je morala poprijeti za delo, pomagati staršem na kmetiji in skrbeti za mlajše brate ter sestre.

Tako kot številni ljudje njene generacije je odraščala v času, ko je bilo treba vsakdanji kruh zaslužiti s trdim delom. Prav takšno življenje jo je izoblikovalo v odločno, vztrajno in srčno žensko. Ko je odrasla, se je poročila v sosednjo vas, vendar ji življenje tudi takrat ni prizaneslo. Mož je kmalu zbolel in umrl, Tončka pa je morala zapustiti dom. Odšla je v Ljubljano in si tam poiskala delo. V prestolnici je spoznala Gustelna, s katerim sta se poročila. Čeprav jima ni bilo dano imeti otrok, sta skupaj ustvarila življenjsko zgodbo, polno dela, medsebojne opore in skupnih odločitev.

Pozneje sta odšla na Jesenice, kjer sta kupila skromno hiško, na delo pa sta hodila v Avstrijo. Nekaj let sta delala tudi v Nemčiji. Tujina jima je ponudila delo in priložnost za boljše življenje, toda domačih krajev nista nikoli pozabila. Na Gornji Prekopi, v bližini današnjega vaškega igrišča, sta kupila domačijo. Ko sta se upokojila, sta se vrnila domov in tam začela novo poglavje skupnega življenja.

Domačini se Tončke spominjajo tudi po njenem lepo urejenem vrtu ob hiški. V njem so se skozi letne čase menjavali pridelki in cvetje, obdajale so ga vrtnice, spremljalo pa ptičje petje. Vrt ni bil le prostor ob hiši, temveč odsev njenih pridnih rok, potrpežljivosti in ljubezni do zemlje.

Ko sta z možem zaradi starosti potrebovala več pomoči, sta sprejela odločitev, da se preselita v Dom starejših občanov Krško. Tudi tam sta si osmislila novo obdobje življenja ter med zaposlenimi in stanovalci našla varnost, bližino in prijazne ljudi.

Gusteln je pred štirimi leti umrl, Tončka pa še vedno živi v krškem domu, kjer je z bivanjem zelo zadovoljna. Prav tam je dočakala svoj veliki jubilej. Za svoja leta je še vedno zdrava, vedra in vesela družbe. Še posebej jo razveselijo obiski ljudi z Gornje Prekope in pripovedovanje o kraju, ki ga nosi v svojih spominih.

Tončkina zgodba je zgodba o delu, izgubah, novih začetkih in neomajni navezanosti na dom. Življenje jo je večkrat odpeljalo daleč, vendar so njene korenine ostale na Dolenjskem.

Ob njenem jubileju se je znova pokazalo nekaj preprostega in dragocenega: človek lahko prehodi dolgo pot in živi daleč od doma, toda domači kraj ostane z njim. Včasih se vanj vrne sam, včasih pa dom pride k njemu – v obrazih, besedah in objemih domačih ljudi.

• Category Title