»Kako so mi kokoši pomagale do sanjske kariere?«

V minulem petkovem opoldnevu, 24. januarja 2025, so v Dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice gostili predavanje z naslovom »Kako so mi kokoši pomagale do sanjske kariere?«. Namenjeno je bilo maturantom Strokovno izobraževalnega centra Brežice in Gimnazije Brežice, vsebino pa mu je dal Jon Kanjir – enaindvajsetletni navdušenec nad življenjem, eden najmlajših prostovoljcev pri Slovenskem društvu Hospic, pa tudi podjetnik, pisatelj, urednik, radijec, predsednik lokalnega sadjarskega društva, gasilec, upravitelj lokalnega turistično- informacijskega centra in še mnogo več.

V življenju rad preizkuša nove stvari in se navdušuje za različne dejavnosti. Tako je leta 2016 sodeloval v kuharski oddaji Glej, kdo kuha, kjer je v prvi oddaji zmagal s pripravo idrijskih žlikrofov. V času pandemije se je lotil peke kruha, ki ga je hitro zasvojila. Ko se je izpopolnil v pripravi fermentiranega kruha in je slednjega spekel več, kot ga je uspela pojesti njegova družina, je vroče hlebce začel poklanjati starejšim osamljenim sosedom, kasneje tudi prijateljem in znancem.

Že od nekdaj je užival v družbi mlajših otrok, zato je bil prepričan, da bo vzgojitelj. Srednja vzgojiteljska šola je tako bila logična izbira. Vzporedno pa je gojil še drugo ljubezen – podjetništvo. Kot fantič je prodajal limonado, obeske, okraske iz fimo mase, sejal paradižnik in prodajal sadike. Tako se je v srednji šoli pridružil podjetniškemu krožku ter združil strast do podjetništva in dela z otroki. Decembra 2020 je napisal svojo prvo slikanico za otroke. Izdal jo je brez evra lastnega vložka, saj se je z vsemi dogovoril za odložen plačilni rok. Danes študent podjetništva je tudi ponosen lastnik blagovne znamke oziroma zbirke Luka bere, v kateri se je nabralo že več različnih knjig oziroma naslovov. Projekt ga je pred leti pripeljal celo v predsedniško palačo.

Druženje je bilo zanimivo, dinamično in spodbudno. Jon je maturante, skoraj svoje sovrstnike, spodbudil k oblikovanju akcijskega načrta, sanj in sledenju njemu ljubemu reku, ki se glasi: »Nasmeh na obraz, hvaležnost v srce in pogumno v svet!«
Pravi, da je povsod okrog nas ogromno priložnosti, kjer lahko pridobimo nova znanja in izkušnje, pa naj bo to šport, glasba ali preprost pogovor z ostarelimi, katerih zgodbe ga navdušujejo in mu predajajo pomembne življenjske modrosti.
Dijakom je želel pokazati, da lahko vsakdo nekaj naredi iz svojega življenja. Da je pomembno, da vsakdo najde tisto, kar ga veseli.

In kako so mu kokoši pomagale do sanjske kariere? Ena njegovih prvih podjetniških domislic namreč sega v obdobje osnovne šole, ko je sklenil: »Imel bom kure.« Velik ljubitelj živali je tako pri desetih letih začel z rejo kokoši, kasneje še prepelic in z valjenjem piščancev. Kmalu je začel prodajati jajca in tako zaslužil prvi denar. Kot otroku se mu je zaslužek zdel velik dosežek, rejo kokoši pa šteje za svoj prvi podjetniški korak.

Zapis in fotografije: Mag. Sabina Stanič in Mateja Kus, Knjižnica Brežice