S patrom Ivanom Platovnjakom o knjigi Preobrazba bolečine

O avtorju

Pater Ivan Platovnjak DJ je v mladosti odraščal v vaškem okolju blizu Laškega. Po diplomi na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil leta 1989 posvečen za duhovnika v Škofiji Maribor. Kaplanska služba ga je popeljala na različne župnije tedanje mariborske škofije. Svoje izobraževanje je nadgradil z magistrskim študijem na Inštitutu za krščansko duhovnost v Zagrebu in doktorskim študijem na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, kjer je leta 2001 doktoriral.

Po vrnitvi iz Rima je poučeval duhovno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in tri leta opravljal službo spirituala v Slomškovem malem semenišču v Mariboru. Leta 2005 se je pridružil Družbi Jezusovi, kjer deluje še danes. Trenutno je profesor duhovnosti na Teološki fakulteti in koordinira enoletni študijski program Duhovnega izpopolnjevanja. Poleg akademske kariere vodi različne programe za žalujoče in pare ter sodeluje pri duhovnem spremljanju posameznikov in skupin v okviru Ignacijevega doma duhovnosti. Njegovo delo vključuje tudi številne publikacije na področju duhovnosti ter koordinacijo spletnih platform, kot so moli.si, duhovnoizpopolnjevanje.si, in Priprava na zakon na FB.

O knjigi Preobrazba bolečine: Skupaj na poti žalovanja

Knjiga, izdana avgusta 2024 pri Založbi Dravlje, predstavlja pomemben priročnik za razumevanje in spremljanje procesa žalovanja. Razdeljena je na tri vsebinske sklope: Bolečine žalujočih, Podpora žalujočim in Luč vere v bolečini. Namenjena je vsem, ki se soočajo z izgubo bližnjih, pa tudi tistim, ki želijo biti v oporo žalujočim. Knjiga je plod dolgoletnih izkušenj patra Platovnjaka pri spremljanju žalujočih in vključuje praktične napotke, molitve, svetopisemske odlomke ter nasvete za pripravo pogreba. Poudarja pomen osebne izkušnje žalovanja, ki jo vsakdo doživlja na svoj način, ter prinaša tolažbo in upanje z lučjo vere.

Konec avgusta 2024 je izšla pri Založbi Dravlje knjiga Preobrazba bolečine: Skupaj na poti žalovanja. Zakaj je izšla in komu je namenjena?

To knjigo sem napisal, ker sem ob svojem spremljanju žalujočih v Ignacijevem domu duhovnosti, kjer jim nudim trimesečni program (šest srečanj po dve uri na štirinajst dni),spoznal, da primanjkuje literature o žalovanju, ki bi jim lahko bila v pomoč. Zato sem letos napisal to knjigo, ki je sestavljena iz treh delov (Bolečine žalujočih, Podpora žalujočim, Luč vere v bolečini). V njej lahko vsak, ki jo vzame v roke, hitro najde to, kar v dani situaciji potrebuje: je v bolečini žalosti in izgube, ker je ravnokar ali pred meseci ali leti zaradi smrti izgubil (naj)bližnjo osebo; rad bi bil v oporo nekomu, ki je doživel smrt nekoga od bližnjih; ali išče luč vere zase ali za druge v tej preizkušnji. Poglavja opisujejo tudi posamezne situacije na poti žalovanja, tako so lahko vsakemu v oporo pri dojemanju in ubesedenju te situacije.

Knjiga je primerna za vsakega odraslega, ki ne želi bežati od žalovanja in njegove bolečine. Lahko jo ponudimo tudi tistim, ki so ravnokar izgubili najbližjo osebo, saj v njej najdejo med drugim tudi nasvete, kako čim bolje pripraviti vse za pogreb, prav tako pa tudi primerne molitve pred pogrebom in po njem, tako zase kot za vse zbrane ob njih, če verujejo in bodo imeli krščanski pogreb. Prav tako jim lahko že takrat pomaga, še posebej prvo poglavje, ozavestiti, kaj se dogaja v njih in kako ni z njimi prav nič narobe, da žalujejo tako kot žalujejo; da imajo pravico žalovati na svoj način. Če pa ne bodo zmogli takrat brati, bodo mogli seči po njej v mesecih po pogrebu, ko bodo začutili, da zmorejo in ob njej ubesedijo, kar so doživeli in kar bodo takrat doživljali.

Knjiga je primeren priročnik za vsakega ter bo v oporo na poti osebnega in duhovnega zorenja v času žalovanja, če ga sprejmemo in dopustimo, da preobraža naše življenje.

Skupaj na poti žalovanja

Pred kratkim sem govoril z gospo, s katero občasno sodelujem pri enem izmed mojih poslanstev. Med drugim sem ji omenil, da sem napisal knjigo Preobrazba bolečine – skupaj na poti žalovanja, in da žalujoči pogosto doživljajo neznosne bolečine ob izgubi bližnje osebe šele en mesec po pogrebu ali pa tudi kasneje. Tedaj mi je odvrnila: A to je to! Zdaj šele razumem prijateljico, ki mi je svetovala, naj obiščem sodelavko,  ki je izgubila mamo pred dobrim mesecem in pol. Rekla mi je namreč: »Le pojdi do nje. Zdaj te najbolj potrebuje.« Tudi njej je pred meseci umrla mama.

Mnogi mislijo, da žalujoči doživljajo največjo bolečino ob pogrebu, toda resnica je precej drugačna. V tem času so običajno ob njih mnogi ljudje. Potem je vedno manj obiskov in klicev. Na dan začenja prihajati ostrina praznine, ki pa pogosto pride bolj do izraza po prvihmesecih, včasih tudi po enem letu. Takrat se šele v vsej polnosti se zavedo, da so izgubili del sebe in da tega ne bo mogel nihče in nič nadomestiti. Svet je postal bolj prazen, brez barve. V njih se naseljuje čustvo osamljenosti, pa tudi strah, krivda, sram, jeza, obup ipd. Ob njih je vedno manj ljudi, s katerimi bi lahko delili svojo žalost in vse, kar doživljajo, se pogovarjali o umrlem. V njih se pojavi vzgib, da bi se zaprli vase, v brezno bolečine in žalosti. Pomembno je, da temu ne sledijo, temveč da dajo svoji žalosti in vsem drugim čustvom, ki jih prav tako hočejo osamiti, besede. Le tako bodo mogli preobraziti bolečino, vzpostaviti nov odnos do pokojnega in vstopati v nov način življenja.

Dopustiti si, da žalujem na svoj način

Ko se poslovimo od bližnje osebe z vsemi obredi, je prav, da si dopustimo žalovati na svoj način. To je normalno, pomembno in zdravo. Kot je Jezus jokal ob Lazarjevem grobu (Jn11,33-35), smemo tudi mi, čeprav verujemo v večno življenje. Naše življenje se potem, ko položimo svojo bližnjo osebo v grob in tako v naročje zemlje in hkrati v objem Boga Očeta po Jezusu v Svetem Duhu, nadaljuje po poti žalovanja, ki pa jo hodi vsak  na svoj način, kot hodimo svoje vsakdanje življenje. Med hojo se vedno nekaj spreminja, tako tudi žalovanje ni nekaj stalnega. In nič ni narobe s tem. Treba je sprejeti, kar čutimo. Če ne žalujemo, ne moremo živeti.

Postanimo poslušajoča bližina žalujočim

Pomembno je, da smo si v medsebojno oporo in da drug drugemu pomagamo govoriti, kar doživljamo. Ne padimo v skušnjavo, da ne želimo biti drugemu v breme, da ne želimo drugemu povzročati žalosti ali pa da ne potrebujemo nikogar, saj bomo že sami šli skozi to. Nihče ne more živeti sam. Potrebujemo drug drugega. 

Ne smemo pa na silo vdirati v oseben prostor doživljanja drugega. Večkrat je dovolj samo to, da smo drug ob drugem, tudi v tišini, molku. Dopustimo mu, da govori takrat, ko sam želi. Če je ta bližina spoštljiva in sprejema drugega v tem, kar doživlja, je to največ, kar lahko takrat naredimo. Prav to so nudili Jobu prijatelji, ko so prišli k njemu po strašni nesreči, ki se mu je zgodila. Dokler so bili samo brez besed ob njem v njegovi veliki bolečini, so mu bili v pomoč. Ko pa so začeli govoriti, so mu s tem povečali stisko in bolečino. (Job 42,7-9) 

Vsak potrebuje to spoštljivo bližino in varen prostor sprejetosti, v katerem čuti, da mu je dovoljeno biti to, kar je, in doživljati to, kar doživlja. In začenja se ustvarjati nov odnos do osebe, ki ni več fizično navzoča, a je med nami na nov način, način ljubezni in spoštovanja. Ljubezen in spoštovanje pa presegata fizično navzočnost tudi takrat, ko smo drug ob drugem – ali ne?

Kaj je v pomoč žalujočim

Žalujočemu so v pomoč različne stvari. Nekomu osebni pogovor, tudi s tretjo, neznano osebo. Redko se zgodi, da se kdo lahko pogovarja o svojem žalovanju z najbližjimi, npr. mož z ženo in obratno, če sta zgubila otroka. Nekomu pomaga branje, pospravljanje, delo, drugemu spet kaj drugega. Nihče nam ne more odgovoriti na življenjska vprašanja, ki se odprejo ob smrti bližnje osebe. Vsak jih mora najti sam. knjige, razni članki, pogovori, predavanja, filmi itd. lahko na poti iskanja le spremljajo. Zadovoljiv odgovor se zgodi, je podarjen, za kar sta potrebna čas in varen prostor.

p. Ivan Platovnjak DJ