Vladka Likar Kobal, fotografinja in pedagoginja

* 13. junij 1936, Ljubljana, † 14. februar 2018, Ljubljana

Vladka ali Ladka, kakor so jo klicali bližnji, je otroštvo in mladost preživljala v Brestanici.

Učiteljišče v Celju je obiskovala le krajši čas, po skoraj polovici prvega letnika je resneje zbolela za škrlatinko. V Ljubljani se je leta 1953 kot vajenka zaposlila v Fotoateljeju Potrč, tedaj najbolj znanem portretnem fotografskem studiu. 

Po rojstvu sina Mitje se je preselila v Zoisovo palačo na Križevniški ulici v Ljubljani. Ljubiteljske fotografije je razvijala v domači temnici – v kopalnici svojega doma. Dejala je, da bi si vsak gost mislil, da tam namesto nje živijo fotografije.

Zaposlila se je v Centru strokovnih šol za Bežigradom v Ljubljani, kjer je poučevala praktični del pouka smeri fotografski tehnik. Nova digitalna fotografska tehnologija ji ni bila blizu, zato je po petnajstih letih sklenila učiteljski poklic in do upokojitve delala v Foto Tivoli.

Leta 1973 se je kot ena izmed ustanovnih članic vključila v Društvo poklicnih fotografov Slovenije.

Navezanost na Brestanico je s fotografijo prikazala na več avtorskih razstavah: Obrazi, ujeti v trenutkih časa sledijo odraščanju šestnajstih Brestaničanov, z razstavo Vezi, ki živijo (2004) je predstavila nekdanje domačine, ki Brestanici še vedno pravijo dom, z akademskim slikarjem Rajkom Čubrom sta prikazala življenje menihov trapistov. Njen izraz je bila portretna fotografija. Leta 1988 je razstavljala portrete enajstih slovenskih umetnikov (Boljka, Zelenko, Jakac, Štoviček, Čuber ...), leta 1993 pa je na gradu Podsreda kozjanske umetnike upodobila v njihovih ateljejih (razstava Medij & Medij). Veliko svojih in skupnih projektov je izvedla z dolgoletnim prijateljem, etnologom prof. Slavkom Kremenškom.

Zadnji dve leti in pol je preživela v domu starejših občanov v Idriji. Umrla je v Ljubljani 14. februarja 2018. Na njeno željo je pokopana v domači Brestanici. 

Pripravila: Anja Jukić