Kopališče na Savi v Krškem
Na tem delu Krškega je bil glavni kopalni del z veliko leseno uto s kabinami. Poleg tega je bilo pod župniščem žensko kopališče z manjšim objektom, kjer so se kopale predvsem starejše generacije žensk. Leta 1933 je poplava odnesla glavno uto, vendar so jo ob prizadevanjih Olepševalnega društva v letu 1934 obnovili in posodobili kopališče. Med drugim so uredili pristop, na zelenici nad kopališčem postavili mize in klopi, prho, obiskovalcem pa so poleg plavanja omogočili tudi balinanje in igranje odbojke. Kopališče, ki je delovalo pod budnim očesom oskrbnika, je bilo družabni in rekreativni prostor za Krčane in obiskovalce iz Zagreba ter od drugod, ki so v Krško pripotovali z vlakom.
Več kot štiri desetletja, vse do leta 1954, so številni kopalci vseh generacij preživljali poletni čas na kopališču ob družabnih igrah, plavanju, veslanju, vožnji s prvimi motornimi čolni (od leta 1934), pa tudi ribarjenju. Spremembo je prinesla gradnja ogrevanega bazena na Vidmu, ko so Krčani začeli poletja preživljati ob njem, leseno uto s kopališča pa so preselili na prostor na nekdanjem sejmišču, kjer je takrat delovala tržnica.
Nekateri mladi so se še vedno kopali v Savi, plavali so do Jermanove skale in od tam na videmsko stran. Živko Šebek, raziskovalec življenja ob Savi in avtor knjige Krško – življenje z reko Savo, je eden redkih, ki je kot kopalec pristen stik z reko Savo ohranjal vse do 21. stoletja. Danes ostaja kopanje v Savi le še v spominih starejših generacij in zapisih raziskovalcev preteklosti Krškega.
Pripravila: Polona Brenčič, Valvasorjeva knjižnica Krško
Vir: Mestni muzej Krško
