Skip to main content
Torek, 19. marec 2024
03.10.2021
09:05
Stanka Hrastelj, pasja nehvaležnost
Foto: ePosavje.com

Pasja nehvaležnost

Umirjeno popoldne, prijetna poznopoletna atmosfera na rečni obali, martinčkanje na popoldanskem sončku, pivo, lahkoten klepet, nedaleč stran druščina s psi, v daljavi otroško čebljanje, idila, dolce farniente, joie de vivre, zvoki iz okolice se stapljajo v mehko zvočno kuliso, nakar gospa iz kino-humane družbice povzdigne glas in svojemu štirinožcu, ki je ni ubogal, ogorčeno vzklikne: »Preveč sem naredila za tvojo pasmo, da me boš ti zdaj zafrkaval!«

Okej, ni rekla zafrkaval, ampak nekaj bolj žmohtnega, pa dobro zdaj. In mogoče je pasja neposlušnost niti ni strašno razburila, pač pa se je le hotela pohvaliti čim večjemu kosu Krkinega obrežja in mu namigniti, da ji ne bi bilo odveč, če bi kdo stopil do nje in jo začel spraševati, kaj zaeno pasmo rešuje in plemeniti, od kdaj, zakaj, koliko časa in kaj vse je morala v ta namen žrtvovati. Karkoli že je bil njen nezavedni vzgib za takšno artikulacijo zahteve po kužkovem uboganju, zvenela je nekako tragikomično. Pričakovati brezpogojno poslušnost in hvaležnost konkretnega psa zaradi prispevka k njegovi pasmi … khm khm! Ob tem se mi seveda sproži val naključnih asociacij na temo pričakovanja hvaležnosti, ki gredo od relativno nedolžnega »jaz sem te rodila, torej imam jaz prav« preko evergrina »bodi srečen, da sploh imaš službo« v geografsko razsežnejši krešendo »veselite se, v vaš del sveta prinašamo demokracijo«, in tako dalje in tako naprej in ko se začnem retorično spraševati, ali bodo zdaj morale pa še afganistanske ženske biti hvaležne talibanom, da jih ščitijo pred izobrazbo, se raje ustavim, naredim vdih in izdih in si rečem, da se je treba vrniti k prvotni temi.

Nisem se ozrla in ne vem, kakšne pasme je bila tista živalca. Zna biti, da si vzrediteljica dejansko zasluži priznanje, ker je nemara rešila določeno pasmo pred izumrtjem (kraškega ovčarja, mogoče) ali pa je dosegla kakšno zdravstveno izboljšavo, morda so mladički iz njenih legel manj dovzetni za artritis, kaj pa vem.

Dobrega starega Luksa ni več

Pred časom sem naletela na video, kjer so bile poleg okoli sto let starih posnetkov psov določene pasme primerjalno še novejši. Nekaj takega kot »takšen je bil pudelj videti pred sto leti in takšen je danes«. Sodobni nemški ovčar, nabildana zverinca z nekako počepnjenim zadkom, ni več podoben Titovem Luksu. Bulterierjeva glava nekoč preprosto ni bila videti kot ragbijska žoga. Mopsi so imeli (nepotlačen) gobček in se jim čelo ni nadaljevalo v smrček. Basetom koža ni mlahavo visela z obraza in izpostavljala notranje strani vek, bernardinci niso bili takšni glavači, jazbečarjev trebuh pa je bil nekoč bolj od tal, saj ni stal na miniaturno kratkih nogah. Še veliko drugih vizualnih in kar nekako šokantnih podrobnosti je bilo očitnih, naštela sem jih le peščico. Narator pa je nanizal še razne posledice, ki sledijo tem spremembam. No, ob tem pa mi je začela obrv kar trzati. Kolčne displazije, okvare hrbtenice, izpahi pogačic, kožne infekcije, diabetes, pregrevanje ... Cela mavrica bolezni, ampak taka, nič lepa,5 mavrica. Razumem, da si kak ljubitelj kužkov zaželi simpatičnega in do neba ljubkega kavalirja kralja Karla, ampak ne razumem, zakaj bi si kdorkoli zaželel (in s svojim povpraševanjem pomagal k vzreji teh psov oziroma k zadovoljevanjem trga) psička, katerega lobanja je premajhna za njegove možgane. Namreč več kot polovica kavalirjev ima bolezen (siringomielijo), ki njihovo življenje spremeni v agonijo (vir). Ker možgani nekje pač morajo biti, lobanja pa je zanje pretesna, se stisnejo skozi veliko zatilnično odprtino. Ne bom z Wikipedie prepisovala anatomskih podrobnosti, kaj konkretno se v hrbtenjači dogaja, lahko pa si predstavljate bolečino, ki ji ni mogoče uiti ali si jo spraskati stran; kuža joka in kriči; pije, je in spi pa lahko le z visoko dvignjeno glavo. (Hvala, vzreditelji.)

Zaradi tistega prej omenjenega trzanja obrvi sem si nato prebrala kar nekaj člankov in pogledala še kup drugih videov in nekaj dokumentarcev – recimo BBC-jev Pedigree Dogs Exposed (vir). Uf! Že navadno brskanje po internetu radodarno in neprizadeto med informacijami o značilnostih pasme ponudi rubriko zdravje. Šla sem na splet, poguglala angleški buldog, poklikala prve ponujene strani (mrpet.si, zoohit.si, aler.si, platinum-blog.si, kuzek.si) in brala: težavami z dihanjem, sapnikom in nosnicami, displazije komolcev in kolkov ter težave s koleni, alergije, epilepsija, tretja očesna veka, kožna vnetja, rak, slabovidnost, kratka življenjska doba, slinjenje, smrčanje, napenjanje, nagnjenost k debelosti, občutljivost na mraz in vročino, v 80 % primerov je pri kotenju potreben carski rez. (Hvala, vzreditelji.)

Ampak zakaj?

Glejte, o psih ne vem prav dosti. Spomnim pa se, da so bili včasih psi v glavnem privezani na verige in so jih lastniki bolj redko sprehajali. Da so v tistih časih dvakrat na leto na oglasne deske in večja drevesa nabili plakate, da bo dne tega in tega na mestu tem in tem cepljenje psov. (In potem so pse – pismo rosno, kako rada bi to pozabila! – drugega za drugim zgrabili z nekakšnimi železnimi kleščami za vrat, jih potisnili k tlom in jim vbrizgali cepivo. Praznik divjaštva.) A četudi nisem poznavalka področja, vem, da so se na splošno stvari spremenile na boljše. V odnosu do psov napredujemo, aneda. Samo ni vse v verigah. Mislim, snameš psa z verige in mu daš na voljo svoj kavč, obenem pa mu priskrbiš gen za težave s hrbtenico.

Kadar naletim na zadevo, ki me šokira ali odbija, običajno poskušam z mislimi vstopiti v glavo drugače mislečega, slišati skušam argumente nasprotnika. Nekakšna vizualizacija debate pro et contra, miselni diskurz s hudičevim odvetnikom. Torej, zakaj bi nekdo želel imeti takega in takega psa. (Preskočimo čiste primere, kjer ni dilem – pastirski, lovski, službeni psi in tako naprej.) Saj najprej ni težko, zagovor drži vodo – Drugi mi najprej pove, da mu je tak pes všeč, da je lep, fotogeničen, prijazen do otrok, da ne pušča dlake, ne smrdi, je ravno prav velik, da bo v stanovanju … Nato mi v zaupnem šepetu morda pove, da hoče preprečiti osamljenost, da mora imeti obveznost vsakodnevnega sprehoda v naravi, da se hoče postaviti pred sodelavci. Vse razumem, vse sprejmem brez težav. »Ampak,« vrtam naprej, »če veš, da bo kuža, ki si ga želiš, imel skoraj gotovo kup zdravstvenih težav in bo povsem odvisen od tebe – zakaj vztrajati pri tej pasmi?«

Kratek medklic. Znanka ima tri francoske buldoge. Same punce. Cukri! Ena lepša od druge, res. Stare tri, štiri leta. Ne bom preveč govorila o njihovih kožnih vnetjih, solzečih očkah, krvavečih tačkah, težavah s kolki, sopenju in hropenju ali raku na hrbtenici, ker so le del širše slike – zgolj njim se posveča več ur na dan, sprehaja vsako posebej, jim pripravlja dietno hrano, veterinarja obiskuje tako rekoč na dnevni bazi, jih vozi na fizioterapije, pri 16 jurjih je nehala seštevati stroške zanje, več noči je prebedela, če katera od njih ni bila čisto prava, razkužuje jim tačke, po kakanju briše rito, prazni analne žleze, čisti kožne gube, pili kremplje, krtači zobke. Saj si predstavljate to predanost, to žrtvovanje. Konec medklica.

Kje sem ostala? Aja, pogovor z Drugim. »Ampak,« vrtam naprej, »če veš, da bo kuža, ki si ga želiš, imel skoraj gotovo kup zdravstvenih težav in bo povsem odvisen od tebe – zakaj vztrajati pri tej pasmi?« Ste prebrali medklic? No, mogoče zato.

Obvestilo uredništva: Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništva.

Stanka Hrastelj, pesnica in pisateljica, članica Društva slovenskih pisateljev. Za sabo ima številne revijalne in radijske objave, s svojimi deli je sodelovala pri mnogih zbornikih in antologijah, udeležila se je mnogih domačih in mednarodnih literarnih festivalov. Njeno literarno delo je prejelo več pomembnih nominacij in nagrad. Pogosto se pojavlja v vlogi moderatorke literarnih pogovorov, mentorice literarnih delavnic in selektorke literarnih srečanj. Tudi prevaja, predvsem poezijo iz hrvaškega in srbskega jezika. Živi v Krškem.

stanka hrastelj
kolumna

Pridružite se nam