Uporabiti sistem prijatelja

Ne spomnim se prav dobro, koliko sem bila stara, ko sem spoznala in ozavestila, da obstajajo jeziki. Da poleg našega, normalnega govora, obstajajo še drugi – nerazumljivi, zagonetni, grobo zveneči, precej nesmiselni in za moja otroška ušesa pravzaprav, khm khm, grdi jeziki. In so se mi, detetu s preveč empatije, vsi tej nenormalno govoreči strici in tete v filmih in popevkah zasmilili v dno duše. O, nesrečniki, da so se morali roditi v nekih čudnih deželah, kjer so morali razumeti, se naučiti in uporabljati spakedralščino, ko pa je vendar edini zares razumljiv in edini lepo zveneč jezik slovenski. In me je ata podučil, da je slovenščina moj in naš materni jezik ter me potolažil, da je čisto normalno, da je človeku najlepši jezik njegova materinščina. In mi je recitiral Sonete nesreče in Čašo nesmrtnosti in Stoji učilna in Zlato ptico so ujeli trije fantje mladi, da se mi je na trenutke kar vriskalo, v kakšne fine izpeljave in v kakšne globine lahko sežejo sicer povsem preproste in razumljive besede.

Potem se je pojavil bratranec s svojimi gramofonskimi ploščami in čisto drugačno muziko, kot jo je godel naš radio. Sem ga prosila, naj mi zavrti kakšno slovensko. In jo je. Pankrte. Razumela? Niti besedice. Sledil je kratek ping pong: Ampak to ni slovensko. – O ja pa je. – Ne pa ne! – Ja pa ja! – Nemogoče! – Res, res, slovensko! Vendar je bilo razumevanje Pankrtov zame (še) zaklenjeno. In se je moja fascinacija še bolj razžarela, ker: strašno mogočen mora biti naš jezik, da premore toliko nadstropij! Nekateri razumemo do prve plate, pa se čisto dobro znajdemo, starejšim in modrejšim pa je dano hoditi po vseh jezikovnih štukih in še po dilah.

Jezikovna nadstavba

Pred časom sem spraševala botra Googla, kaj naj naredim, da si maček ne bi lizal in praskal rane. Podučil me je: Dobro izperite rano, da odstranite morebitne naplavine. Za to boste morda morali uporabiti sistem prijatelja. Drugi sklop rok, s katerimi mačko nežno držite za vrat, bo vaši mački preprečil, da bi se odlepila in morda povzročila več poškodb. In tako naprej in tako dalje v slovenščini, ki je … malo drugačna.

Tedaj mi je kliknilo. Ob vsem svojem navdušenju in ljubezni do slovenščine namreč vsa ta leta nisem sprevidela, da obstaja vendar tudi jezikovna nadstavba. Da kakor mora človek dozoreti v letih in modrosti, da si raztolmači besedila pankovskih bendov in da doume pomen verzov, kot so Takó mladenča gledati je gnalo / naključje zdanjih dni, dokler napoti / prihodnosti bilo je zagrinjalo. // Zvedrila se je noč, zija nasproti / življenja gnus, nadlog in stisk nemalo, / globoko brezno brez vse rešne póti, tako mora človek dozoreti za razsvetljenje, da se z dilami in streho jezik ne konča, da namreč obstaja tudi jezikovni onkraj, nekakšna nadslovenščina.

Žal mi je, zelo mi je žal

A kolikor sem se radostila ob novem spoznanju, toliko bolj me je pekla vest, da sem v delala veliko krivico, ko sem bentila čez domoljube, ki so ob mednarodnem dnevu maternega jezika (21. 2.) na facebooku objavili, da moramo biti ponosni, ker je naš jezik eden redkih iz skupine indoevropskih jezikov, ki je ohranil dualizem. Oziroma dvojnino. Zdaj vem – razsvetljeni so dlje od mene in ko dvojini rečejo dualizem in dvojnina, v bistvu črpajo iz jezikovne nadstavbe.

Sama žal obvladam le slovensko slovenščino, sem pa radovedna, željna znanja in pripravljena na uk. A kolikor so me spletni brskalniki znali usmeriti k veščinam odstranjevanja naplavin z ran in koliko sklopov rok je treba pri tem uporabiti, tako mi niso znali povedati, kdaj in kje poteka jezikovna šola ali vsaj tečaj nadslovenščine. Preostane mi torej, da se sprijaznim, da obstaja skupina posvečenih, nekakšen prostozidarski krožek ali jezikoslovna sekcija znotraj kakšnega Opus Dei, med katere mi pač ni dano priti – čeprav dobro vem, da so blizu, da so na dosegu rok, kajti njihove zapise najdevam praktično povsod, ne le v čivkih, bevskih in drugih družbeno-omrežnih besedilih političnih strank in njihovih prvakov.

Jezik naš vsakdanji

Ko na spletni strani Zdravstvenega doma Krško vidim, da hitro testiranje na koronavirus poteka kot drive-in, recimo. Ko med sprehodom po glavni mestni ulici v Brežicah na nekih vratih zagledam napis Oddamo u najam. Ko domov prinesem vazo in na deklaraciji preberem, da je narejena iz kozarca. Ko mi spletna trgovina sporoča, da omare ni v zalogi. Ko moram pred uporabo raznih električnih naprav prebrati pomembna varovala ali opozorilno besedo. Ko v enem osrednjih slovenskih medijev v prispevku o Picassu zasledim, da je cenjenje portretov Marie-Therese […] zelo naraslo. Ko kupim likalno desko in me proizvajalec usmeri: Se ne sme nastavljati višine deske, ko se likalo nahaja na deski, sicer obstaja nevarnost, da likalo pade ter se deska nenadoma zloži. Napravo uporabljati izkljucivo v suhih mestih. Med likanjem se ne sme pustiti likalo ležati na prevleki. Ne dotikati se vroce površine deske. In še, in še.

Saj se znam orientirati. Na presejalno HAGT testiranje se pripeljem z avtom, lokal oddajo v najem, vaza je steklena, navodila za aparate imajo varnostna opozorila, poanto prispevka o Picassu dojemam, tudi z likanjem se znajdem. Pa vendar ostane priokus prikrajšanosti, ki mi ni niti najmanj všeč, zato tuhtam in gruntam in mi je vse bližje ideja o – koraku nazaj. No ja, navzdol, bliže tlom, k prizemljitvi torej. Mislim, da bi bilo za nas Slovence oziroma za govorce slovenskega jezika čisto v redu, če te slovenščine na ultra visokih petah sploh ne bi bilo. Da na primer ne bi več v ljudi rinili z dvojnino, drive-inom, likali, naraščajočim cenjenjem, naplavinami na ranah, uporabo sistema prijatelja in podobnim.

Dovolj dobra slovenščina in funkcionalno domoljubje

Pred kratkim sprejeti Nacionalni program za jezikovno politiko za naslednjo petletko o nadslovenski slovenščini ne reče nobene, čeprav so ga začeli pripravljati že konec leta 2016 in čeprav so pri njem sodelovale ustrezni inštituti, fakultete, združenja in društva ter najkompetentnejši jezikoslovci in ostali strokovnjaki s področja in je bilo organiziranih nekaj širokih javnih razprav in posvetov. (vir)

Državna sekretarka z Ministrstva za kulturo Ignacija Fridl Jarc je ob potrditvi strategije na parlamentarnem odboru za kulturo sicer optimistično ocenila, da je njena najsplošnejša vrednost zagotovitev kakovostnega jezikoslovnega življenja za vse, vendar se bojim, da lahko dejansko doseže le javno polje in učinkuje le v okviru stroke, v sistemu izobraževanja, v nacionalnih medijih in morda še kje. Da lahko za tisti za vse v stavku rečem le Iz njenih ust v božja ušesa!, kajti ni je roke, ki bi ustavila izdelovalce naprav in drugih predmetov, da bi tehnične liste in deklaracije opremili s slovensko slovenščino, ki bi javne ali zasebne ustanove prepričala, naj ljudi obveščajo v slovenski slovenščini, ki bi take in drugačene zapisovalce besedil, ki bodo nekoč nekje objavljena, nagovorila, naj pišejo v slovenski slovenščini. Ker je polje, kjer se stikata zasebno in javnost (torej praktično naše celotno življenje, z izjemami uradnih zadev), pač smatrano za zasebno. Tam pa nobena še tako temeljito in dobronamerno zastavljena strategija nima pristojnosti in njene mišice ne veljajo kaj dosti. To polje je prepuščeno presojam in odločitvam posameznikom, za katere pa se zdi, da jim je najpogosteje pomembna le funkcionalna plat sporočil in da je vse, kar zveni približno slovensko, že dovolj dobro. Da sta recimo izraza dualizem in dvojnina dovolj dobra, če hočemo reči dvojina. Povzeto z drugimi besedami: da je za resnično domoljubje dovolj zgolj trditi, da si domoljub. Vsaj ko so prižgane kamere, mikrofoni in reflektorji.