Skip to main content
V Posavju 4.8° C Četrtek, 8. december 2022
17.02.2022
14:23
Čarovniški procesi na Slovenskem… in v Krškem
Foto: MMK
V Mestnem muzeju Krško so pripravili predavanje iz cikla 16. in 17. stoletje – turbulenten čas med visoko učenostjo in čarovniškimi praksami kot uvod v pripravo ene od vsebin osrednje razstave muzeja.

Od magije k čarovništvu

Ozadje čarovništva je, po besedah dr. Matevža Koširja, morda res magija, ki je stara toliko kot človeštvo, a sta čarovništvo in čarovniški procesi povsem novoveška iznajdba oziroma pojav. Razlogi za to so kompleksni, a gotovo je eden od njih pojav epidemije kuge v 15. stoletju, ki je v naših krajih (s premori) trajala kar 500 let. V nekaterih delih Evrope je pomorila do dve tretjini prebivalstva in globoko zajedla v vse pore družbe. Poleg kuge so naše kraje doletele številne naravne nesreče (neurja, toče, mala ledena doba in podobno), ki so pripomogle k temu procesu. Kot tretji dejavnik pa je razkol cerkve, protestantizem in potem protireformacija.

Kot zanimivost, pove Košir, prav Primož Trubar je prvi uporabil izraz coprnica in prav protestanti so bili precej bolj goreči zagovorniki čarovniških procesov kot katoliki, čeprav so oboji smatrali, da gre za škodljivo početje. Med katoliškimi redovi so se takim procesom najbolj uprli jezuiti.

Za razliko od magije, pojasnjuje dr. Košir, ki je bila početje brez večje teže in posledic, je čarovništvo vsebovalo osnovno predstavo o tem, da je v deželo prišel demon, satan, ki je vsemogočen in ki skupaj s pribočnicami in pribočniki ustvarja kolektivno zaroto, katere cilj je uničenje zahodne kulture

Na samem začetku (15. stoletje) se je s čarovniškimi procesi ukvarjala inkvizicija, a je konec 15. stoletja v nemških deželah, kamor smo sodili, izpod peresa inkvizatorjev Heinricha Kramerja in Jamesa Sprengerja nastala knjiga Kladivo čarovnic (1478), na podlagi katere so začeli voditi čarovniške procese predvsem na Tirolskem. A ker Kramer ni ravno naletel na odobravanje svojega početja, je šel k papežu v Rim, kjer je dobil poseben dokument - papeško bulo, da je njegovo početje pravo in upravičeno. Dr. Košir še pojasni, da je knjiga zaradi iznajdbe tiska doživela hitro širjenje v cerkvene in pravniške kroge tedanjih nemških dežel.

Fotogalerija (Foto: Mestni muzej Krško):

Čarovniški sabat

Jedro novoveškega pojmovanja čarovništva je pakt s hudičem, telesna združitev z njim in škodljivo čaranje na nenavadnih mestih, kjer se je ta združba dobivala (prileteli so na Donačko goro, Klek, Slivnico,….). Udeleženci sabata so po podpisu demonskega pakta in spolnem odnosu s hudičem, začeli škodljivo čaranje, ki je v kraje prineslo točo, neurja, sušo, bolezen, mraz.

Kot je pojasnil dr. Matevž Košir, gre pri čarovništvu za sintezo dveh predstav: čarovniškega pakta oz. teorije (kolektivne) zarote, ki je bila pod pristojnostjo pravniške srenje in lokalnim kontekstom (pojav toče, neurja in podobno).

Prvo telo nemškega kazenskega ptava Constitutio Criminalis Carolina iz leta 1532, po katerem je postalo čarovništvo kazenski delikt, so spisali najbolj eminentni pravniki tedanjega časa, pravniki, z dvojnimi pravnimi doktorati. Prepričanje, da so čarovniški procesi stvar srednjega veka in cerkve, so zato precej zgrešeni, je poudaril dr. Košir. Gre za iznajdbo novega veka, moderne države in posvetne oblasti.

Čarovniško Krško

"Priznanje je kralj dokazov"

Obtoženo čarovništva so najprej oblekli v žaklovino in povsem obrili. Naslednji korak so predstavljala iskanja čarovniških znamenj, ki so jih prebadali s posebnimi iglami.

Z mučenjem na različnih mučilnih napravah so nato žrtev prisilili, da je priznala pakt s hudičem. Priznanje je nato morala še javno razglasiti. Obenem je žrtev morala navesti imena vseh, ki so sodelovali na t.i. čarovniškem sabatu. Vse osebe so nato soočili z prvo obsojeno in jim sodili posebej. Obsojene čarovništva so obglavili in sežgali na grmadi, nekatere so zažgali žive.

Procesi so bili za zemljiško gospodo dragi, saj so morali plačati delo krvnega sodnika, zapisnikarja ter rablja, poskrbeti so morali za mučilne naprave in grmado ter vsem plačevati dnevnice. Zato se je zemljiška gospoda tem procesom pogosto upirala, kar je bilo značilno tudi za Krško.

Čarovniško Krško

V slovenskem prostoru je po čarovniških procesih in usmrtitvah izstopala prav Štajerska, kamor je sodilo tudi Krško. Po besedah dr. Koširja je povezanost med številom čarovniških procesov in vinorodnim okolišem izjemno velika. Izstopali so Ljutomer, Maribor, Krško in še številni drugi kraji.

Na Kranjskem so izstopali predvsem Škofja Loka in Podgrad oz. Poljane ob Kolpi ter veliki proces v Ribnici. V Podgradu so v velikem čarovniškem procesu naenkrat sodili kar stotim ljudem.

Posebnost Krškega pa je bila, da so na grmadi po kapucinskih virih zaradi čarovništva končale predvsem meščanke, medtem, ko so drugod prednjačile podložnice (in podložniki). V Krško naj bi se čarovništvo razširilo iz Laškega. Naše mesto so čarovniški procesi dosegli razmeroma pozno, saj so jih začeli šele konec 17. stoletja, ko so bili drugod že v zatonu, je pojasnil dr. Košir, tako je moč zaključiti iz vseh dostopnih zgodovinskih virov.

V Krškem naj bi ob potoku Žlapovec zaradi čarovništva med leti 1695 in 1715 sežgali od 20 do 40 ljudi, v glavnem žensk. Med njimi naj bi bila žena mestnega svetnika Uršula Juriša in hči mestnega svetnika Marija Colnarič. Zgodovinski viri omenjajo še Mežnaričevo, Kolaričevo, Komelko in Hribovko. Zanimivo je tudi, da je razbrati, da naj bi se v Krškem še v 30. letih 18. stoletja menda še vedno dogajalo »veliko grešnega«. A virov, ki bi omenjali sojenja, ni.

Čarovniške procese je leta 1740 prepovedala Marija Terezija, čeprav so se zaradi kritik avstrijskih notranjih oblasti končali že prej. A kljub temu so nekateri vztrajali pri njih, zadnji proces naj bi bil tako v Metliki leta 1745, zahtevali naj bi ga kmetje. Ni znano, če je do njega dejansko prišlo, saj naj bi Marija Terezija v Metliko poslala svoje vojake, ki so početju naredili konec.

dr. Matevž Košir

Kdo je dr. Matevž Košir?

Dr. Matevž Košir je leta 1990 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in sociologije kulture. Za diplomsko nalogo Čarovniški procesi na Slovenskem v 16., 17. in 18. stoletju je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Dodatno se je izobraževal na Inštitutu za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje na Univerzi na Dunaju, na Arhivski šoli v Marburgu v Nemčiji ter na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti.

Leta 1996 je magistriral, leta 2000 pa doktoriral iz zgodovine s temo »Stanovska uprava v obdobju vzpona protestantizma in zmage protireformacije in absolutizma (1560-1660) na Kranjskem«. Leta 1995 je v sodelovanju z Marjeto Tratnik-Volasko izdal knjigo Čarovnice: predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah, najpomembnejšo študijo o čarovniških procesih na naših tleh.

Kasneje se je intenzivno posvečal preučevanju prostozidarstva in leta 2005 izdal knjigo Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem.

Od leta 1990 je zaposlen v Arhivu Republike Slovenije (med letoma 2005 in 2009 kot direktor). Od leta 2002, ko mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv docent za področje arhivistike, sodeluje v pedagoškem procesu več slovenskih univerz. Od leta 2010 do leta 2014 je bil predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije.

Tamara Vonta

krško
krškočara

Pridružite se nam

Novice iz Posavja