Med temi izzivi izstopajo specifične učne težave, ki lahko pomembno vplivajo na učni proces posameznika.
Specifične učne težave se lahko razlikujejo po vrsti in stopnji, vendar imajo skupni značaj - ovirajo sposobnost posameznika, da uspešno in učinkovito pridobi znanje ter razvija svoje potenciale.
Iz leta v leto vse večje število šolskih obveznosti in obšolskih dejavnosti skupaj z visokimi pričakovanji s strani staršev pri otrocih vse pogosteje vzbuja čustveno-vedenjske ter učne težave. S slednjimi se tako dandanes sooča že več kakor četrtina šoloobvezne populacije, na kar vplivajo različni dejavniki.
V povezavi z njimi je dobro vedeti, da se:
- nespecifične ali splošne učne težave pojavljajo, ko sta otroku usvajanje in izkazovanje znanja ter drugih veščin onemogočena ali ovirana zaradi neugodnih vplivov okolja,
- specifične učne težave pa, ko je njihov razvoj pogojen z nevrofiziološkimi vplivi.
Specialna pedagoginja Alenka Stare, ustanoviteljica Šole prihodnosti, ne glede na vrsto učnih težav opozarja na pomen aktivne vključenosti staršev in učiteljev v pedagoški proces otrok, saj je omejitve z individualno prilagojenim podajanjem znanja možno premagati ali jih vsaj obvladati.
S tem namenom izvaja različne seminarje, delavnice in predavanja, na katerih se osredotoča na vzgojne metode ter načine poučevanja, s katerimi odrasle opolnomoči za delo z mladimi, pri katerih so prisotne učne težave.
Specifične učne težave
Obstajajo trije tipi učnih težav, ki se razvijejo bodisi postopoma bodisi nenadno in so prehodne ali vseživljenjske narave, povezani pa so s široko paleto vplivov (od bioloških, socialnih, družinskih, kulturnih ter ekonomskih do zgodovinskih, političnih, kognitivnih in jezikovnih).
- TIP I | SPLOŠNE UČNE TEŽAVE Vzrok za učne težave, ki se kažejo v obliki težav z učenjem, je v okolju. Gre za kulturno in/ali ekonomsko prikrajšanost posameznika oziroma za težave, povezane z večjezičnostjo ali večkulturnostjo in drugimi zunanjimi stresnimi dražljaji ali motnjami v duševnem razvoju.
- TIP II | SPLOŠNE IN SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE Vzrokov za učne težave je več, praviloma pa gre za kombinacijo zunanjih okoliščin (okolja) in notranje nagnjenosti k razvoju splošnih ali specifičnih učnih težav, ki se ne rešujejo (pravočasno).
- TIP III | SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE Vzrok za učne težave se nahaja v posamezniku. Gre za nevrološko ali razvojno motnjo oziroma za motivacijske posebnosti, ki vodijo k zmernim do težjim specifičnim učnim težavam.
Zadnji od skupno treh predstavljenih tipov učnih težav je v večini primerov najbolj resen, celo kritičen, tudi sicer pa specifične učne težave kažejo na heterogeno skupino primanjkljajev, vidnih skozi:
- zaostanek v zgodnjem razvoju ali težavah z mišljenjem,
- računanjem,
- s pozornostjo,
- komunikacijo,
- pomnjenjem,
- koordinacijo,
- socialno komunikacijo in
- čustvenim dozorevanjem.
Vse našteto v marsikaterem primeru vodi k neuspešnemu zaključku ali prekinitvi šolanja, posledično v brezposelnost, kar dolgoročno vpliva na vse vidike življenja (samopodobo, komunikacijske veščine, socialno izključenost itn.).
Najpogostejši obliki specifičnih učnih težav
Specifične učne težave niso posledica vidnih, slušnih ali motoričnih okvar niti motenj v duševnem razvoju ali čustvenih motenj, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi. Na splošno jih opredeljujejo normativni standardi IQ testov in z njimi povezane normativne lestvice. Je pa njihovo prepoznavanje navkljub splošno sprejetim orodjem zahtevno ter terja sodelovanje tako učenca kot staršev, učiteljev in svetovalne službe, prav tako specialnega pedagoga, kliničnega psihologa, pedopsihiatra ter drugih strokovnjakov.
Delijo se v dve skupini:
- specifične učne težave kot primanjkljaj na ravni slušno-vizualnih procesov, med katere sodijo motnja branja (disleksija), pravopisne težave (disortografija) in druge težave, ozko povezane z jezikom, ter
- specifične učne težave kot primanjkljaj na ravni vizualno-motoričnih procesov, kakršne so težave pri pisanju (disgrafija), matematiki (diskalkulija), računanju in izvajanju praktičnih dejavnosti (dispraksija), pa tudi težave na področju socialnih veščin.
V vsaki od opisanih skupin po izkušnjah specialne pedagoginje Alenke Stare ena od težav močno prednjači, zaradi česar se z njima velja podrobneje seznaniti in s tem poskrbeti za njuno lažje prepoznavanje ter hkrati pravočasno in ustrezno nudenje strokovne pomoči.
Disleksija
Disleksija je najpogostejša specifična učna težava in je prisotna pri 10 % populacije, od tega se približno 2 % srečujeta s težjo obliko. Dovzetnost zanjo je večja pri otrocih z družinsko nagnjenostjo, a na njen razvoj vplivajo tudi drugi dejavniki, med drugim nespodbudno domače okolje s poudarkom na neustreznih jezikovnih in govornih spodbudah ter danes izjemno problematična pretirana uporaba elektronskih naprav.
V večini primerov ima otrok težave predvsem pri prepoznavanju in obdelovanju vidnih ter slušnih informacij, ki se nakazujejo že v predšolski dobi, kot so zamenjevanje optične podobe črk, obračanje teh v napačno smer in izpuščanje glasov ali črk povsem normalni pojavi.
Da gre za specifične učne težave, je jasno, v kolikor te ne izzvenijo niti v šolski dobi oziroma se ob njih otrok sooča z zakasnelim razvojem govora, s skromnim besediščem in težavami pri pomnjenju ter oblikovanju besed.
Disleksija je torej preplet genetskih, nevroloških in okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na natančnost, hitrost ter razumevanje prebranega, posebej pri zaznavanju, obdelavi in analiziranju informacij.
Prepoznati jo je mogoče po naslednjih težavah: slabi obdelavi jezikovnih informacij, težavah na področju usvajanja veščin branja, pravopisa, pisanja, črkovanja in predelovanja glasov, neustreznemu prepoznavanju prebranih besed, slabši veščini glasnega branja, mešanju črk, zatikajočemu, počasnemu branju, optični zamenjavi podobnih črk, preskakovanju vrstic med samim branjem, izpuščanju črk in besed …
Ker gre za motnjo in ne bolezen, tovrstne specifične učne težave ni možno zdraviti, se pa jezikovne spretnosti posameznika s prilagojenimi pristopi dodobra zmanjšajo.
Specialna pedagoginja Alenka Stare poudarja, da je bistveno razumevanje otrokovih potreb in njim prilagojeno zagotavljanje podpore ter individualno izobraževanje, poleg tega pa k izboljšanju pripomorejo še strategije za obvladanje časa ter organizacije in, po potrebi, psihološko svetovanje za obvladovanje čustvenih izzivov.
Disgrafija
Disgrafija je še ena od izredno pogostih specifičnih učnih težav, ki vpliva na grafomotorične sposobnosti, natančneje na oblikovanje črk in usklajevanje gibov rok ter oči. Nemalokrat se pojavlja v povezavi z drugimi specifičnimi učnimi težavami, zaradi česar diagnosticiranje zahteva sodelovanje učenca s specialnim pedagogom, logopedom, nevrologom in psihologom, ki ocenijo njegove motorične sposobnosti, jezikovne veščine ter kognitivne funkcije.
Prepoznati jo je mogoče po slabi telesni drži med pisanjem, hitro utrujenostjo v času pisanja, nepravilni drži pisala, napačni obliki črk, izpuščanju črk ali njihovem dodajanju, neustrezni velikosti pisave in nečitljivosti, na osnovi česar je potrebno izvajanje najrazličnejših vaj.
K odpravi oziroma blaženju znakov disgrafije pomagajo individualni pristop, ki temelji na delovni terapiji, zagotavljanje pravilne drže telesa med sedenjem in vaje:
- vaje za urjenje spretnosti rok, prstov in vidnega ter slušnega zaznavanja,
- vaje za pravilen prijem in držo pisala,
- vaje za orientacijo v prostoru in na ploskvi,
- vaje za pomnjenje simbolov ter
- vaje za koordinacijo.
Povsem neodvisno od vrste specifične učne težave, s katero se otrok sooča, je ključna vključenost staršev. Prav starši so namreč tisti, ki odločilno vplivajo na otrokovo uspešnost, saj imajo pomembno vlogo tako pri prepoznavanju njihovih težav kot pri oblikovanju individualno prilagojenega programa, za katerega poskrbijo strokovni delavci.
Poleg tega so starši tisti element v vzgojno-izobraževalni verigi, ki zapolnijo vrzel izven šolskega okolja in s tem otroku zagotovijo polno podporo pri premagovanju življenjskih izzivov.
To pa je mogoče le, če so opremljeni z znanjem, ki jim pomaga prepoznati morebitne specifične učne težave svojega otroka.
