Skip to main content
V Posavju 7.3° C Sobota, 8. maj 2021
14.12.2020
12:40
Zgodba romske ženske R. H.
Grafika: ePosavje.com
Dotaknimo se življenja drugih, tudi drugačnih. V nadaljevanju objavljamo novo zgodbo romske ženske.

Dotaknimo se življenja drugih, tudi drugačnih

Preberemo besedo Rom in skozi glavo se zapodijo številne misli in občutki. Precej je takšnih, ki smo jih dobili iz pripovedovanj in zgodb drugih, manj tistih, ki smo jih doživeli sami. V glavnem so neprijetne, mediji so jih polni: kraje, nasilje,...

Kdor prestopi mejo lastnega ugodja in predsodkov, lahko spozna še delček druge “resnice”. Spozna, kaj pomeni živeti danes, tu in zdaj, spozna, kako življenje “tam” teče po nekih drugačnih tirih, ki se na nekaterih točkah srečajo z našim vsakdanom. Lahko začutimo svet, ki je malce drugačen, a v delih še vedno neizprosen. Zdi se kot nekakšna “mimikrija”, kot zavestna težnja približati se našemu svetu, a vendar elementi nezavednega v nas in v njih postavljajo gosto mrežo nerazumevanja.

Zaprti in ograjeni v svoj svet iščemo izhode. Vsi.

Tako kot "naš" način življenja in doživljanja, se spreminja tudi njihov svet. Razpad starega, novo prihaja v počasnih, medlih obrisih... Kot da bo obstal med nebom in zemljo.

Morda bomo lažje razumeli, če prisluhnemo, če vsaj preberemo, kaj imajo povedati.

Zgodba R.H.

Vedno je sedela pri štedilniku na drva. Nikoli pri mizi. Vedno je v glavnem molčala, razen, ko so šli moški iz hiše. Nekoč sem jo vprašala, zakaj ne sede k mizi. Rekla je, da tam ni tako toplo in da se njeno telo vendo znova spominja, kako jo je zeblo, ko je bila še otrok.

"Takrat nismo živeli v hiši, nismo imeli kurjave in štedilnika, kurili smo ogenj zunaj, pred šotorom. Šotor je bil narejen iz dveh podpornih debelejših vej in prečne veje. Čez smo razprostrli platno ali polivinil, to je bil naš dom. V šotoru smo spali, pred šotorom zakurili ogenj. Pozimi me je zeblo, mraz je bil hud in zime so bile hude, snega je bilo včasih do pasu."

Nato je na štedilnik na drva pristavila lonček z vodo, skuhala je črno kavo in mi jo prinesla na mizo. Bilo je kar samoumevno, da pijem kavo. Rekla je, da pri njih pogosto pijejo kavo, večkrat na dan.

"Včasih je nismo imeli in je mama kuhala čaj."

Nikoli ni bila pretirano zgovorna o svojem otroštvu, rekla je le, da je bilo težko, ne takšno, kot ga imajo otroci sedaj. V družini jih je bilo sedem, težko so živeli.

"Ni bilo socialne pomoči. Jeseni smo nabirali gobe in kostanj, nekaj smo prodali, nekaj imeli zase. Poleti smo nabirali zelišča in borovnice, tudi to smo prodali in nekaj zaslužili. Mama je s tem kupila moko, krompir in kakšen priboljšek. Pozimi je bilo hudo, oblekli smo vse, kar smo imeli, oče je red šotorom kuril ogenj, a mraz je vseeno griezel do kosti."

Ko je zrasla v dekle, je na Rimšu spoznala fanta, ki ji je bil všeč. Poročila sta se, po romsko in ne na občini, je povedala. Preselila sta se v šotor v Kerinov Grm. Rodila je pet otrok, najmlajši je pozimi zbolel. Težko je dihal in bil je vroč, je pripovedovala. Zunaj je bil visok sneg, do pasu je z možem gazila po njem in si k prsim privijala vročičnega otroka. Sredi noči in vse do Krškega so se prebijali, otročiček je čedalje težje dihal, je z žalostjo pripovedovala, zelo jo je bilo strah zanj. Otroček je bil zavit v vse, kar je nasla v šotoru. Ko sta z možem prišla do zdravnika je bilo že prepozno, otrok je umrl. Bila sta v šoku, niti jokati nisem mogla, z žalostjo zaključi. A morala sva nazaj, čakali so naju , še danes se spomnim njihovih pogledov, ko sva se vrnila bref najmlajšega bratca.

Tista zima je bilo najhujša, je žalostno zaključila.

Spomladi sta z možem odšla na Hrvaško, kjer je mož dobil službo pri komunalnem podjetju. Bilo je lažje, postavila sta si barako in živela na obrobju mesta.

"Takrat še ni bilo meje."

Tam so živeli nekaj let. Potem so jih pregnali, ponoči so prišli s stroji in podrli naselje.

Vrnili so se v Kerinov Grm. Mož je dobil službo v Celulozi, lahko so si postavili barako. Po valu odpuščanj v tovarni sta začela zbirati železo in ga prodajati Dinosu. V trgovini sta se dogovorila za obročno plačilo gradbenega materiala in med prvimi začela zidati hišo. Ko sta jo čez nekaj let postavila, je bila zelo srečna. Čeprav niso imeli vode in elektrike, je bila z otroci vsaj na toplem.

Srkne kavo in nadaljuje, da ji je dobro.Imajo tudi kopalnico. Čeprav rada kuha na štedilniku, še vedno zakuri ogenj pred hišo, nadenj postavi železni trinožnik in posodo. Kot včasih, pojasni. Otroci so odšli, imajo svoje družine. Pravi, da je življenje danes boljše in lažje, kot je bilo včasih. Doda, da je naselje, kjer živi preveliko, da ni nikoli miru, da ponoči včasih s strahom zaspi. Želi si, da bi lahko živela kje zunaj naselja, tako na robu vasi.

(eP)

krško
romi

Pridružite se nam