Vse zgodbe družinskega alkoholizma se ne končajo srečno …
Vse zgodbe družinskega alkoholizma se ne končajo srečno… Spomini na moje otroštvo so zaznamovani s kalnimi pogledi, besednim nasiljem, razbijanjem z vrati, večnim smradom po pijači in po prekrokani noči.
Nisem poznala toplega objema, prijazne besede ali izraza kakršne koli ljubezni. Le mraz v duši in večni strah pred pijanim očetom. Žal se mu je v odvisnosti pridružila tudi mama in takrat sem izgubila tudi njo. Ne vem, kdaj sem bila ko otrok srečna. Čeprav brskam po spominu, lahko ugotovim, da nikoli. Alkoholizem srka v svoj primež celo družino. Kot otrok čutiš, da nekaj ni v redu, da nekaj ne funkcionira. Čutiš, da je nekaj narobe. Seveda pa prst usmeriš vedno vase. Jaz sem tisti, ki dela vse narobe, jaz sem kriv za stanje v naši hiši trpljenja, ki ga ne moremo imenovati dom. Saj, če bi jaz bil v redu otrok, bi me starši imeli radi…
Zakaj se pri prijateljici vsi smejijo, objemajo, si stojijo ob strani in se imajo radi? Mati vedno poskrbi za obroke, opere perilo, povpraša o šoli, prijateljih , počutju. Oče pri vsem sodeluje, če ne drugače s pogovorom, predlogi, idejam… Praznujejo rojstne dneve s torto, objemi, željami in veliko smeha, hodijo na tekme, izlete, na morje. Pohvalijo vsak dosežek in stojijo ob strani ob neuspehu.
Pri nas pa po službi zavijeta v spalnico ali se zavalita na kavč pred televizijo in ju ne briga nič. Čisto nič. Ali smo siti, oprani? Potrebujemo mogoče nove čevlje (imela sem samo en par adidask)? Kako je bilo v šoli? S prijatelji? Nič! Čisto nič ju ne zanima. Samo, da imata svojo dozo omame.
Bolj kot pomanjkanje materialnih dobrin, boli pomanjkanje ljubezni!
Potem je mati v 43. letu starosti umrla. Čez noč. Zjutraj je nismo mogli zbuditi. S sestrično, medicinsko sestro, sva jo oživljali do prihoda zdravnice. Dajala sem ji umetno dihanje in še danes , po 36. letih, lahko začutim dih smrti in nepredstavljiv strah, ki me je takrat prežemal. Zapustila nas je same s pijanim očetom. Izredno sem ji zamerila. Odšla je in nas pustila z vsem govnom, ki se nam je nabiral v naši hiši. Po naši krivdi? Po krivdi otrok?
Ostala sem v hiši še nekaj časa, verjela očetovim obljubam, da bo prenehal, verjela, da bo vse dobro…
Ostala sem v hiši še nekaj časa, verjela očetovim obljubam, da bo prenehal, verjela, da bo vse dobro… Ni bilo. Nikoli ni prenehal piti. Ni prenehal z vpitjem, razbijanjem, besednim nasiljem. Ni nas tepel, res ne. Včasih pa sem si to želela. Zdelo se mi je, da bi klofuta bolela manj, kot poniževalna beseda in grožnja.
Takrat otroci alkoholikov umolknemo. Preveč hudega je in je bilo. Ne zmoremo več. Pustimo se teptati vsakemu, ki si to želi. Vsa svoja občutja zaklenemo v skrinjo sredi srca. Otopimo. V duši ostaja mraz. Kot školjka postanemo nedovzetni za divjanje življenja, ki nas meče ob čeri. Vedno in kar naprej. Samo malo miru in ljubezni si želimo. Res malo, samo drobtinico. Pa je ni.
Oče je ostal zvest svojemu najboljšemu prijatelju alkoholu do konca, do smrti. In seveda, zadnja leta sem morala poskrbeti zanj, ga nastaniti v Dom starejših in, ironično, tudi doplačevati za oskrbo.
Zopet sem se počutila izigrano. Kaj mi je vendar lepega v življenju dal?
Oče je odšel 20 let za mamo. Oba sta umrla za posledicami alkoholizma. V meni pa je že dolgo nazaj umrlo upanje na mojo srečo.
Pobirala sem ostanke mladosti, iskala sonce in ljubezen v svojem življenju. Samo prijateljica me je imela resnično rada. Edini človek na svetu. Takrat. Če je ne bi imela, me najbrž ne bi bilo več. Da, tudi to sem pomislila takrat- vzeti si življenje in končati začarani krog trpljenja.
Sama se nisem čutila sposobne ljubiti. Prepričana sem bila, da ljubezni nisem vredna. Tudi spoštovanja ne. In ne uspeha. Saj mi je vendar to vedno znova govoril oče! Njegove besede mi še vedno odzvanjajo v ušesih. Bilo me je neskončno sram. Sram staršev, njunega obnašanja, našega načina življenja. Sramovala sem se sebe v vseh ozirih. Mislila sem, da vsi vedo, kaj se pri nas dogaja in vsi s prstom kažejo name: »Ti si kriva za vse!« . Bežala sem v svoj svet, v svet domišljije in sanj, ki pa so se razletele v milijon koščkov ob glasnem tresku vrat. Strah, strah in strah. Vsak dan, vse dni v letu. Strah se še vedno priplazi in me preplavi vsakič, ko nekdo trdo zapre vrata. Pa že 32 let ne živim tam…
Alkoholizem mi ni vzel samo otroštva. Niti slučajno! Vzel mi je najmanj 40 let življenja.
Odšla sem s prepričanjem, da je vsega konec in bom srečna. Kako zelo sem se motila! Z odhodom sem se res umaknila, vse prestano gorje pa je pustilo neizbrisen pečat. Strah, sram, zaničevanje, mraz v duši…. Vse je potovalo skupaj z menoj.
Alkoholizem mi ni vzel samo otroštva. Niti slučajno! Vzel mi je najmanj 40 let življenja. Pa ne samo meni. Tudi bratu, ki ga življenje še vedno premetava in mu nalaga vedno znova nove preizkušnje. On še vedno molči in trpi.
Spoznala sem svojega moža. In ne boste verjeli, kljub mojim zaobljubam, da moj mož ne bo alkoholik, sem izbrala ravno takega. To sem poznala, v tej situaciji sem se znašla. Poleg njega sem dobila tudi oblastno taščo, ki je zatrla še zadnje klice samozavesti in dostojanstva v meni. Življenje me je poteptalo vsakič, ko sem samo za kanček dvignila glavo. Spet sem umolknila in se zaprla kot školjka.
Prepričana sem, da moji sinovi ne bodo umolknili. In to je največ vredno.
Uspela pa sva zbrati pogum in začeti znova, brez omame. Pot pa je bila trnova in dolgotrajna. Najtežje je bilo odpreti skrbno zaklenjeno skrinjo iz otroštva. Toliko bolečine! Toliko gorja!
S pomočjo prijateljev iz Društva Zmagovita pot, nama uspeva. Sedaj imava topel dom (ne samo hišo), ljubečo družino in prijatelje. Imamo se radi in imajo me radi. Prepričana sem, da moji sinovi ne bodo umolknili. In to je največ vredno.
Irena
