Poslanska beseda - Tamara Vonta

Po nekajletnem premoru ste se maja lani vrnili v poslanske klopi. Zdaj, ko je že preteklo nekaj mesecev, lahko tako blizu ocenite klimo in stanje v državi in na političnem parketu. Kako torej ocenjujete aktualni mandat v primerjavi z vašim prejšnjim?

Morda bi uvodoma predvsem rekla, da je precej zahtevnejši od prvega. Kljub temu, da so seveda že takrat bila številna težka vprašanja. Tudi to, kar konstantno razpolovljevanje slovenske družbe, ki je, če vprašate mene, v veliki meri umetno sproženo, je že takrat postavilo številne izzive. Ampak recimo, da zdaj v tem trenutku je dejansko teh odprtih vprašanj in zares težkih vprašanj, ki zadevajo celotno našo družbo in državo in nas kot skupnost, veliko več in so veliko težja. Tudi delo v parlamentu je kar zelo intenzivno. Tudi to se vidi - seveda, tako ali tako so mesečno redne seje - ampak po številu še dodatnih, torej izrednih sej (tako plenarnih sej in posameznih odborov). Mislim, da je to do sedaj najbolj aktivnih in delovnih mandatov.

Zdravstvena reforma je ena od reform, ki nas čakajo oziroma vas čakajo v letošnjem letu. Zdaj del mozaika zdravstvene reforme je reforma plačnega sistema v javnem sektorju, saj je po besedah zdravstvenega ministra Bešič Loredana plačna reforma ne bo posegala le v zdravstvo, ampak seveda na vsa druga področja. Kar nekaj anomalij je v obstoječem plačnem sistemu. Recimo delovna mesta s plačo, nižjo od minimalne, so ena od teh. Kako komentirate predlog plačne reforme?

Ja, prav tako, kot ste rekli, seveda. Dejstvo je, da če bi začeli spet nekako z obliži - ti so se na začetku dajali tudi zato, da enostavno omogočiš vsaj kolikor toliko normalno delovanje. To pač moraš narediti in ves čas mora biti tu neka komunikacija s sindikati, oziroma z vsemi deležniki, z vsemi vpletenimi. Ampak gašenje požarov, kot sem že prej omenila, tako ne gre več. Treba je narediti treba ene korenite spremembe. In dejstvo je, da spremembe - tako velike in tako globoke - nikoli niso lahke in tudi nikoli niso sprejete z odprtimi rokami. Ljudje smo pač vsi takšni. Po eni strani hrepenimo po spremembah, po drugi strani pa ne vemo, kaj bodo prinesle. In seveda, če prinesejo nekaj, da vidimo nekaj, kar bi lahko vplivalo na kakovost našega življenja, smo seveda toliko bolj previdni ali pa toliko bolj to spremljamo in smo toliko bolj na to občutljivi. Ampak dejstvo je, da bo morala zdravstvena reforma spremeniti veliko stvari. In ena od teh je, da ne začnemo spet samo z gašenjem požara, ampak začnemo na tej osnovi s spremembo plačne plačne reforme in spremembo teh razredov v plači in s to anomalijo, ki je bila zame osebno vedno nekaj nepojmljivega.

"Ampak zdaj so stvari šle tako daleč, da so potrebne korenite spremembe, če sploh želimo ohraniti to, kar smo imeli ali pa kar imamo."

Kako je to mogoče, da bo nekdo, ki dela in to plačo, ki je nižja od minimalne plače in mu država - tako se pač reče - plačuje razliko do minimalca. Meni osebno se zdi to tudi v bistvu tako do samega človeka zelo nedostojno. In to je ena od anomalij, ampak anomalij je cel kup. Zakaj? Plačni sistem, ki ga imamo, je bil sprejet in postavljen leta 2008. In še takrat dejansko ni bil realiziran tako, kot je bilo načrtovano. Tako, da so se anomalije z leti samo stopnjevale. Moram reči, da je ministrica Sanja Ajanović Hojnik ena tistih, ki ji osebno najbolj zaupam in ima vso mojo podporo na področju plačne reforme. Prepričana sem, da jo bo tudi tudi izpeljala. Seveda ne bo lahko. Seveda se ne bo lahko pogovarjati tudi s 46 reprezentativnimi sindikati. Seveda bo treba odpreti številna vprašanja, ne samo plač, ampak še vsega ostalega, kar gre s tem. S temi avtomatizmi, s to uravnilovko. Skratka, cel kup bolečih tem. Ampak spet. Če se tega ne lotimo, potem res drvimo v prihodnost, ki je zelo negotova in dejansko bomo na koncu vsi na slabšem.

Dejstvo pa je, da plačna reforma, takšna kot je, takšna kot je začrtana in takšna, kot bo seveda tudi izpogajana, nikomur ne bo poslabšala situacije, kar se mi zdi bistveno. Skratka, nihče ne bo dobil manj. Seveda bodo ljudje rekli, pa kako je to mogoče, saj ne more to biti, ampak je lahko. Zato, ker je anomalij toliko, da se v bistvu lahko tukaj stvari uredijo tako, da bodo za vse boljše. Tako kot pri zdravstvu recimo tudi lahko rečemo, da je problem organizacijski. Zelo velik organizacijski problem. To se ve že desetletja in seveda nekaterim takšen kaos tudi ustreza. Tega se moramo zavedati. Da so skupine ali pa deležniki ali pa so tudi interesi, ki v takem okolju - bom rekla malce kaotičnem, nedorečenem, kakorkoli - precej lažje živijo.

Mislim, da 1 proti 7 naj bi bil, naj bi bilo to razmerje med najnižjo in najvišjo najvišjo plačo, kar je nekoliko več sicer, kot je trenutno. Ta reforma naj bi stopila v veljavo, če se ne motim, z januarjem 2024. Ali mislite, da gre za nekako preveč optimističen scenarij?

Osebno mislim in tudi moram reči, da takšna je vizija predsednika vlade, predsednika naše stranke. Vedno si je treba postaviti neke roke in ti roki seveda morajo biti optimistični. Ti roki ne smejo biti... Zelo težko pridemo do tega. Zdi se mi čisto pravilno, da so roki postavljeni. Tako bo recimo letošnje leto seveda zelo aktivno, bo zelo dinamično leto,. Bo leto pogajanj in vsega za pripravo vseh zakonskih, podzakonskih in drugih aktov, da bi potem do te realizacije prišlo. Ne izključujem seveda, da se bo kakšna reč morda bolj zavlekla, ampak se mi zdi zelo pomembno, da si postaviš realen rok. Ne pa seveda, da potem čakaš, saj je še dosti časa in se potem stvari zelo počasi obračajo. Se mi zdi to boljši pristop in jaz verjamem, da bo ministrici, oziroma vladi to uspelo.

Delujete v različnih odborih oziroma komisijah. V odboru za kulturo ste predsednica in v odboru za kulturo se med drugim precej ukvarjate z mediji, kar vam je tudi sicer blizu.

Drži. Žal se v tem mandatu ne ukvarjamo toliko z mediji kot celoto, z vsemi mediji, ampak se ukvarjamo predvsem z enim medijem, predvsem z javno RTV. In to je dejansko, moram reči, zdaj v tem prvem letu vlade zagotovo eno glavnih področij na področju kulture. Stvari niso rožnate. Jaz sem že večkrat poudarila, da je pri RTV dejansko podobno kot pri ostalih temah, o katerih smo govorili. Tudi na RTV se je leta in leta vedelo, da obstajajo težave. Takšne, drugačne in tretje. Ampak dejansko je veljalo, da kdor se loti zakona o RTV, bo tako in tako izgubil volitve. To je ena stvar. Izgubi tudi v na javnomnenjskih anketah, na podpori javnega mnenja. Če pogledamo zgodovinsko, kaj se je dogajalo z vsemi predlogi zakonov o RTV, ki so prišli v javnost, vidimo, da so vsi zelo klavrno končali. Lahko se vprašamo, zakaj. In zelo hitro tudi dobimo odgovor. Spet smo mogoče tam, da je vsem ustrezalo eno takšno dokaj kaotično stanje, v katerem so lahko ribarili. Osebno verjamem, da se ne bodo vsi z mano strinjali, ampak nič zato. Moje osebno prepričanje je, da to, kar se dogaja v zadnjem letu, pa tudi že prej tam, kar se je začelo dogajati leta 2020, je za mene na nek način državni udar.

"Moje osebno prepričanje je, da to, kar se na RTV dogaja v zadnjem letu, pa tudi že prej tam, kar se je začelo dogajati leta 2020, je za mene na nek način državni udar."

Tukaj ne gre za to, da govorimo, da imamo levo ali pa desno televizijo. Ali leve in desne novinarje. Pa leve in desne scenariste. Pa leve in desne maskerje in podobne neumnosti. Tukaj gre za to, da mi govorimo, ali imamo profesionalce, ki znajo delati. Predvsem govorimo seveda o televiziji in radiu. Tukaj je v manjši meri zato, ker televizija je pač tista, ki jo ljudje še vedno pri nas dojemajo kot najbolj vplivno. In zato radio se pusti malo na miru, ampak to gre seveda po korakih.

"Ne samo naša politika, vsa politika se mora umakniti in prepustiti, pa ne bom rekla neodvisnosti, ker to je vedno tako... Avtonomijo temu, tej instituciji. Avtonomijo."

Začneš najprej z informativnim programom televizije in potem gredo spremembe naprej. In stvar je v tem, da tukaj ne govorimo ne o levem in ne o desnem. Govorimo o ljudeh, ki znajo delati televizijo. Govorimo o ljudeh, ki so amaterji, nimajo pojma. In tukaj imamo problem. Seveda, vedno je tako, da novinar teži k temu, da prihaja proti idealu, ki mu rečemo objektivnost in se mu seveda skozi življenje in skozi delo bolj ali manj približuje. Tudi novinar je človek. Ampak eno takšno razkrajanje ene osnovne materije medijske materije, ki je dejansko neko vezivo slovenskega naroda, je za mene nekaj grozljivega in to, kar mi danes delamo, ni dobro.

To ni dobro za nikogar in tega se je treba zavedati. Sploh pa to ni dobro za nekaj, čemur rečemo profesionalnost. Pod profesionalnost ne razumem samo to, kar govorimo, politično uravnoteženo in podobno. Ampak to je tako, kot bi nekoga dali za zdravnika kar takole čez noč. Dejstvo je, da če ti želiš voditi eno najbolj gledanih informativnih oddaj, eno najbolj priznanih informativnih oddaj, potrebuješ določene stopnice, da prideš do tja. In to ni narejeno kar tako. Tudi vsak zdravnik kar naenkrat, takoj, ko opravi fakulteto, ne gre operirati možganov in zahtevnih operacij. Skratka, tudi tukaj so neki procesi, ki morajo teči. Zdaj jih ni. Zdaj je to nekaj groznega in dejansko se je tu potrebno umakniti. Ne samo naša politika, vsa politika se mora umakniti in prepustiti, pa ne bom rekla neodvisnosti, ker to je vedno tako... Avtonomijo temu, tej instituciji. Avtonomijo.

Na mizi imate med drugim zdaj pobudo za oceno ustavnosti novele zakona o RTV-ju. Za kaj pravzaprav gre?

V bistvu je bila vložena zahteva ustavni presoji, ali je ta novela zakona o RTV ustavno vzdržna. In o tem odloča ustavno sodišče. Ustavno sodišče odloča o dveh točkah. Prva točka je tista, ki se imenuje začasno zadržanje tega zakona. Torej, ali se ne bo ta zakon še izvajal do nadaljnega. O tem ustavno sodišče za zdaj še ni odločalo. Druga točka, o katerem pa bo odločalo, pa je to odločanje, ali je zakon pač ustaven. In o tem bo odločalo ustavno sodišče. Naš odbor seveda sprejme ali ne sprejme našega mnenja o tem vprašanju, ki ga poda zakonodajno pravna služba državnega zbora. Ob tem pa seveda tudi še mnenje vlade, oziroma pristojnega ministrstva.

"Tukaj ne govorimo ne o levem in ne o desnem. Govorimo o ljudeh, ki znajo delati televizijo. Govorimo o ljudeh, ki so amaterji, nimajo pojma."

No, ne moreva mimo lokalnih tem. Pa se tokrat dotakniva energetskih. JEK2 in odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, oba projekta z dolgo brado. Pri obeh se zatika. Kako na to, da se postopki vlečejo toliko časa pravzaprav gledate zdaj, ko ste poslanka?

Nič drugače kot prej, ko nisem bila poslanka ali pa še kot prej, ko sem bila novinarka. Vedno, kadar se postopki tako vlečejo in zatikajo, vemo, da gre za velike stvari in za velike interese in za veliko interesov. Tako da mislim, da je to ena ena osnovnih reči. Prvo kot prvo. Graditev drugega bloka jedrske elektrarne, če vprašate mene kot Krčanko, sem seveda za. Ampak je pa to ena odločitev, ki jo moramo sprejeti kot država. Vendarle gre tukaj za eno temeljnih odločitev in tudi za eno bom rekla finančno najtežjih odločitev, finančno najtežjih in najbogatejših odločitev naše države. Kar se pa tiče skladišča, vas pa spet lahko vprašam kot novinarje, da se malce pogleda. Zakaj za vraga toliko časa traja, da mi ne pridemo do tega skladišča? Kaj je v ozadju? In odgovori ponavadi niso tako tako zelo zapleteni. Ampak zdaj smo takorekoč tam. Sicer kolikor vem, gradbeno dovoljenje še vedno ni pravnomočno. Kolikor vem, je to zato, ker gre za tožbo enega od, bom rekla, poslovnih subjektov iz okolice in ki dejansko nekako zavirajo, da bi šel ta projekt naprej. Ampak jaz mislim, da je to prehodnega značaja in da se bo to rešilo in da se bo končno to začelo graditi in potem odpadke tudi varno spraviti v ta silos.

V Krškem imate poslansko pisarno, kamor se lahko na vas obrnejo občani. S kakšnimi vprašanji pravzaprav prihajajo k vam?

Vprašanja so zelo različna, pogosteje so vezana bolj na lokalno nivo, kot pa na tisti, ki ga lahko seveda potem še v Državnem zboru rešujemo ali pa na ministrstvih. Ali pa so tudi povezana. Tako, kot je v bistvu vse delo, ko ne moremo čisto ločiti - tole je samo lokalno, tole je samo državno, Tako da so različna. Največ jih je na področju okolja, prostora. Zanimivo je, da prihajajo k meni tudi iz drugih občin. Seveda je malce težavno, ker praviloma imamo ponedeljke poslanke in poslanci rezervirane za delo v lokalni skupnosti. Ampak kot rečeno, v tem mandatu imamo zelo pogosto izredne seje ali pa kakšne druge seje tudi ob ponedeljkih, tako da se zelo pogosto zgodi, da me takrat, ko piše na vratih, pač tam ni zaradi enostavno drugih obveznosti. Zato mi je še veliko ljubše in veliko lažje se uskladimo, če me pač ljudje pokličejo, oziroma mi napišejo email. Na emailu sem res noč in dan in se potem lahko dogovorimo mogoče tudi kdaj drugič. Dosegljiva sem vedno za vprašanja, največ jih je tudi s področja kulture.

"Zato mi je še veliko ljubše in veliko lažje se uskladimo, če me pač ljudje pokličejo, oziroma mi napišejo email."

Kako pa sodelujete z lokalno skupnostjo zdaj? Po lokalnih volitvah ima Mestno občino Krško novega župana. Občinski svet se je premešal. Tudi stranka Gibanje Svoboda je tam razmeroma dobro zastopana.

Imamo največje število mestnih svetnikov. Tudi z novim županom sem se seveda že srečala. Sva tudi na vezi ves čas, kadarkoli je kaj potrebno. Nekaj stvari smo že tudi operacionalizirali, tako da ... Seveda, tudi na lokalnem nivoju se stvari še postavljajo. Računam, da bo teh izzivov, kjer bom nekakšen most med lokalnim in državnim, kar nekaj. Moje stališče je vedno bilo, da dejansko si poslanec, si pač poslanec v nacionalnem parlamentu. Ampak zagotovo je pa tudi, prihajaš pač iz enega okolja, ki bi mu želel pomagati. Zagotovo, če si tu doma, se pač trudiš, da v bistvu pri vseh odločitvah, ki so na nivoju nacionalnega, poskrbiš ali pa da zagovarjaš to, da dejansko tvojemu koncu, se pravi tvojemu kraju, ne bi šlo slabše kot drugim. Ampak se pač boriš, boriš za to.

Na tem področju bo kar nekaj izzivov. Nekaj se jih je že pokazalo. Recimo ta želja, da se sedež sklada za financiranje razgradnje prenese v Ljubljano ali pa kam drugam. To smo ustavili. Tukaj moram reči, s kolegico Natašo, poslanko iz Brežic, s katero zelo dobro sodelujeva, se tudi povezujeva, vedno in še posebej, kadar gre za Posavje. Tako da tukaj ni nobenega rivalstva, ampak dejansko sodelujeva skupaj in se boriva za Posavje.

Nedavno ste bili izvoljeni za podpredsednico parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Kakšna je pravzaprav ta vašo novo vlogo?

V bistvu je Svet Evrope organizacija, v katero se je Slovenija priključila, ravno letos mineva 30 let, tako da je to dejansko res posebno leto. In tokrat je bila Slovenija tista, ki da enega od podpredsednikov parlamentarne skupščine. Torej enega od teh teles, ki ga Svet Evrope ima. Tukaj smo zbrani vsi poslanci vseh nacionalnih parlamentov, ki so članice Sveta Evrope. Tako da sem zelo počaščena, da sem bila izbrana za podpredsednico. To pomeni, da se na zasedanjih parlamentarne skupščine zelo pogosto potem zgodi, da občasno vodiš kakšno zasedanje. To je kar impresivno. Je pa tukaj seveda celo število tem, ki se nanašajo na človekove pravice, na pravno državo in na uveljavljanje demokracije. Prav Svet Evrope je bil tisti, ki je v zadnjih dveh letih predvsem na področju medijev opozarjal na vse anomalije, ki so se recimo v Sloveniji pojavljale. Prav Svet Evrope je tisti, oziroma parlamentarna skupščina, ki izbira tudi evropske sodnike za sodišče za človekove pravice. Svet Evrope je ena bolj uveljavljenih in bolj močnih multilateralnih organizacij. V okviru te moje naloge sem bila izbrana za opazovalko volitev v Črni gori, tako da v bistvu prihodnji teden za konec tedna odhajamo na predmisijo, na pogovore glede predsedniških volitev v Črni gori. Potem pa tudi seveda na sam dan volitev, 20. marca sem tudi tam in potem bomo v skladu s tem izdali poročilo.